Tiskane izdaje
Rio de Janeiro – Po ekspresnem slovesu od olimpijskih bojev je bil najboljši slovenski plavalec Damir Dugonjić manj razočaran kot pred štirimi leti v Londonu, ko se mu je polfinale izmuznil za veliko manj kot v soboto. Za svojim državnim rekordom (59,66) je s časom 1:00,41 zaostal za slabo sekundo in v predtekmovanju na 100 m prsno zasedel šele 21. mesto.
Ker se je Anja Klinar odpovedala nastopu na 400 m mešano, je bil Dugonjić edini slovenski predstavnik prvega tekmovalnega dne v vodnem centru olimpijskega parka Barra. Meril je na polfinale, vendar njegova forma ni obetala vrhunskega dosežka. Začel je precej zadržano, se pri obratu zdel v izgubljenem položaju, potem pa obetavno stopnjeval ritem, a so se številke ustavile na napačni strani meje ene minute, ki bi zadostovala za uvrstitev med najboljših 16.
»V meni je bilo nekaj živčnosti, sodnik je dolgo čakal na štart in malce sem zamudil. Toda v vodi sem se počutil dobro, bil sem sproščen, po obratu sem začel na polno, ker sem čutil, da imam dovolj rezerv, ampak v zadnjih desetih metrih me je malo zmanjkalo. Možnost sem imel, sposoben sem plavati pod minuto, toda držal sem se načrtovane taktike, ki se ni izkazala za uspešno. Škoda, da nisem iztisnil še teh nekaj desetink, ki sem jih gotovo imel v sebi. No, stvari se ne izidejo vedno po željah,« je tekmo podoživel Korošec, ki je pred osmimi leti prišel v polfinale, pred štirimi leti ne in tudi tokrat je ostalo pri zgolj enem nastopu. Prepočasen je bil za 15 stotink sekunde: »V Londonu je bilo razočaranje vseeno večje. Tukaj sem vedel, da bom blizu, ali bo dovolj, pa nisem mogel vedeti. V glavi sem se pripravil na obe možnosti, zato nisem preveč potrt. Razočaranje je prisotno, ni pa konec sveta.«
Potem ko je na SP v Barceloni leta 2013 postavil državni rekord in le za stotinko zaostal za bronasto kolajno, se je Dugonjić vrnil iz ZDA na Koroško z željo, da bi še dodatno napredoval, toda zgodilo se je ravno obratno. »V Barceloni sem dokazal, da sem zmožen priti v svetovni vrh, potem sem se vrnil v Slovenijo, ker sem menil, da mi bo to koristilo. Ničesar ne obžalujem, poskusil sem, a v športu ni nobenih jamstev,« se je z usodo hitro sprijaznil Dugonjić, ki je takoj po svojem nastopu videl svetovni rekord Adama Peatyja (57,55): »On je z drugega sveta, razred zase, nihče mu ne more niti blizu. Če je res, ko govori, da na treningih plava 0:58, potem je kar normalno, da je mejo že skoraj spustil na 57 sekund, kar je za to tehniko plavanja nov mejnik.«
»Dugi« še ne bo šel takoj domov, do konca tedna bo navijač rojakov v bazenu in drugod, potem se bo odpravil živet v ZDA, kjer bosta z ženo Camillo, Američanko, jeseni dobila prvorojenko. »Zdaj se začenja novo poglavje v mojem življenju in vesel sem, da bom lahko misli za nekaj časa usmeril stran od plavanja,« je razmišljal 28-letni član Fužinarja in diplomant univerze Berkeley, ki še noče govoriti o prihodnjih ciljih. Prav gotovo na igre v Riu ne gleda kot na svoje zadnje. Pogosto novopečeni očki dobijo nov zagon in morda se bo krivulja po treh letih le zasukala navzgor … »Čisto mogoče, še posebej če bodo v olimpijski spored uvrstili 50-metrsko razdaljo, bom resno razmislil o načrtu Tokiu 2020.«
