Zadoščenje popolno, a iste poti noče več prehoditi

Rio de Janeiro – Kot vsak starš pri svojih otrocih tudi Marjan Fabjan ne more primerjati uspehov svojih judoističnih hčera, zlate Tine Trstenjak in bronaste Ane Velenšek. Obe njegovi varovanki z Lopate pri Celju sta kljub resnim poškodbam v Riu de Janeiru osvojili olimpijski kolajni in spisali novo poglavje slovenskega juda, najlepšega doslej.

Če je bil uspeh številke 1 Trstenjakove kljub nalomljenemu rebru do neke mere pričakovan, pa je bron Velenškove, ki je zaradi nesrečnega kolena po podelitvi kolajne komaj še hodila, veliko presenečenje. Tudi za vas?

Gotovo. Saj ste vsi vedeli, da ima strgano prednjo in natrgano notranjo stransko križno vez. Še pred dobrim mesecem, ko se je poškodovala, se je zdelo, da zanjo sploh ni več reštitve. Diagnoza je bila kruta, operacija naj bi bila neizbežna. A s tem se nisem sprijaznil, odločil sem se, da gremo na vse ali nič.

Težave so bile vseeno ves čas očitne, zlasti pri njenem gibanju na vseh štirih borbah?

Pred prvim nastopom je dobila protibolečinsko injekcijo, čisto legalno blokado, ničesar ne skrivamo. Toda po prvi in predzadnji borbi mi je spet potožila, da ji je zasukalo koleno. Rekla mi je sicer, da bolečine ne čuti, zato sem ji predlagal, da greva naprej. Kar bo, pa bo.

Izšlo se je sanjsko, ampak v polfinalu proti kasnejši zmagovalki, Američanki Kayli Harrison, se je vseeno zdelo, da se je prehitro vdala. Preračunljivost?

Dogovor je bil tak, da poskuša zmagati, ampak da mi takoj, ko bo začutila, da ne bo šlo, da signal. Nismo želeli tvegati. Ko sem videl, da je postalo prenevarno za njeno koleno, sem samo odkimal in bilo je konec. Ni se več borila, raje se je »šparala« za naslednjo borbo.

Odločitev se je izkazala za pravilno, v borbi za tretje mesto je Nemko Luise Malzahn na parterju prisilila k vdaji. Kakšna je bila taktika?

Jasno nam je bilo, da nobena od njiju ne bo mogla vreči tekmice na ippon. Ani sem dejal, da mora Nemko nekako spraviti na tla, in da bo, če ji bo v teh nekaj sekundah uspelo narediti ključen prijem, na katerega se je v spremenjenih okoliščinah ves čas pripravljala, zmagala, drugače ne. Tveganje se je obrestovalo. Če ne bi šlo za olimpijske igre, bi se odločil drugače.

Kakšno je bilo olajšanje?

Ne vem, ne dojemam še vsega skupaj. Izpraznjen sem.

Boste zdaj vsaj za hip razpustili svoj petčlanski judoistični tabor in mu privoščili sprostitev? Ves čas ste se skrivali pred svetom.

Nismo se hoteli igrati skrivalnic, ampak ob vseh teh zdravstvenih skrbeh smo vedeli, da bi bili pritiski na naše tekmovalce preveliki, če bi se odprli javnosti.

Dve kolajni na največjem tekmovanju, česar slovenski judo še ni doživel, sta gotovo odtehtali vse skupaj, mar ne?

Gotovo, ampak vseeno bi ob tem dodal še peto mesto mladega Adriana Gomboca, ki mu je tako malo zmanjkalo. Še lepše bi bilo, če bi zbrali celotno kolekcijo.

Takoj po zadnjem nastopu Velenškove ste izjavili, da ste presegli samega sebe. Kaj ste s tem mislili?

Nisem bil stoodstotno prepričan o njeni pripravljenosti. Računal sem na peto mesto, kar bi bil že velik uspeh glede na vse skupaj. Od njene poškodbe sem moral delati posebej z njo, pa tudi s Tino in še enkrat z Ano. To pomeni, da je slednja imela dvakratni trening, ob tem pa še ves postopek rehabilitacije. Kakih pet dni pred odhodom sem lahko samo še sedel, gledal v zrak in upal na najboljše. Na koncu se je vse poplačalo. Ana se je borila fenomenalno, upoštevala je tudi najmanjše podrobnosti. Še v jedilnici pred nastopom sem ji rekel, naj mi ponovi ves načrt. To je storila. Vse je bilo do potankosti izpeljano tako, kot mora biti.

V vaš krog med pripravami na velika tekmovanja ne spustite nikogar, raznih svetovalcev, pa naj bodo še tako uveljavljeni, ne marate zraven. Je še kdo, ki je ob vas, tudi zaslužen za ta uspeh?

Moja velika zahvala gre Mohamedu Khalifi iz Halleina pri Salzburgu. Človek že 40 let zdravi po svoji metodi, tudi meni je pred dolgimi časi čudežno pozdravil koleno. Ima neko posebno energijo in moč. Ko je sprejel Velenškovo, ji je rekel, naj mu pošlje razglednico, ko bo vzela kolajno, čeprav se je vsem zdelo, da je to čista utopija.

Znani ste po tem, da se nikdar ne ozirate nazaj. Tisti trenutek, ko se končajo ene olimpijske igre, se že začnejo priprave na nove. Ali kot predsednik strokovnega sveta judo zveze in vodje kluba Z'dežele Sankaku tudi na Japonskem, domovini juda, računate na isto peterko mladih tekmovalcev?

Da, računam na teh pet, ki so bili tukaj, pa morda še koga. Vprašanje pa je, ali bom jaz še zraven. Napetost in stres sta mi prišla do živega. Že na letalu za Brazilijo sem imel utrip srca 195, glavo sem si moral hladiti z ledom. Vse, kar sem doživljal v teh tednih, si ne želim nikdar več.