Anže razpoložen, časovna razlika ga ne moti

Soči – Nismo bili presenečeni, ko je v prostor včerajšnje uvodne novinarske konference slovenske hokejske reprezentance na teh OI vstopilo precej novinarjev iz različnih držav. Pritegnil jih je predvsem prihod Anžeta Kopitarja, domače poročevalce pa pričakovanje slovenske premiere z gostitelji ter navzočnost Jana Muršaka, napadalca CSKA iz Moskve.

Po enem tednu bivanja v olimpijski vasi izbranci selektorja Matjaža Kopitarja že težko pričakujejo jutrišnjo prvo tekmo, povrhu so zdaj še popolni s prvim zvezdnikom našega moštva. Kot ponavadi se je vodilni strelec Kraljev iz Los Angelesa razveselil snidenja s starimi reprezentančnimi prijatelji in se jim v polni konferenčni sobi olimpijske vasi javno zahvalil: »Res sem vesel, da so mi z lansko zmago v kvalifikacijah na Danskem omogočili nastop na tem velikem tekmovanju. Ponosen sem, da sem tu. To pač za Slovenijo ni vsakdanja reč. O njej bodo govorili tudi naslednji rodovi.«

Tako selektor kot drugi v našem taboru so silno veseli, da ni zaznati nikakršnih težav s poškodbami. Tudi rahlo oboleli Rok Tičar se je vrnil na led in opravil trening že v ponedeljek, ko so drugi risi počivali, skupaj, vključno s Kopitarjem, pa so se na ledu igralci zbrali včeraj. Danes jih čaka še zadnja vadba v osrednji dvorani, v kateri bodo jutri ob 13.30 prekrižali palice z Rusi. Gostitelji se kaj pretirano ne ukvarjajo s slovenskim moštvom, v spominu je ostala tudi neprijazna poteza nekdanjega selektorja Vjačeslava Bikova, ko po hudem boju na SP 2011 v Bratislavi (6:4 za Rusijo; Goličič 2, Hebar, Pajič) po tekmi ni hotel čestitati slovenskemu taboru.

Prvi mož naše klopi Matjaž Kopitar se ob vsem skupaj ni prav vznemirjal: »Ah, na ta vzvišeni nacionalni značaj se res ne nameravam ozirati. Če pa razmišljamo zgolj o teh olimpijskih igrah, je povsem jasno, da domače reprezentance ne zanima prav nič drugega kot zlata kolajna. Zato se prav posebej z nami ne obremenjujejo, temveč bolj razmišljajo o največjih tekmicah na poti k naslovu. Mi bomo pač morali igrati zelo zbrano, s 110-odstotnim pristopom, da bi kar najbolj namučili favorite.«

Selektor na včerajšnjem srečanju z novinarji še ni razkril posameznih peterk, a očitno bo ostalo pri tistem, na kar smo namigovali: da bi edini slovenski as iz NHL lahko igral v napadalni trojki skupaj z Janom Muršakom in Davidom Rodmanom.

Namesto Kopitarja je na zadnji tekmi za trening proti Avstriji nastopil Miha Verlič. Marcel, starejši od bratov Rodman, je bil takrat v navezi s kapetanom Tomažem Razingarjem in edinim slovenskim strelcem Janom Urbasom, če bi sodili po utripu dveh dni pred premiero, pa bodo vendarle v napadu skupaj igrali Rok Tičar, Robert Sabolič in Žiga Jeglič. Njihovo znanje še zdaleč ni sporno, na zadnjem svetovnem prvenstvu so predstavljali udarno os slovenske vrste. Le na edinem pripravljalnem turnirju pred OI, novembra v Innsbrucku, so navzoče rojake jezili s pretiranim zapletanjem pri svojih akcijah, po katerih ni bilo zaključnih strelov. Niti na jutrišnji tekmi niti v nadaljevanju turnirja pa prav veliko manevrskega prostora ne gre pričakovati, zato bi kazalo izkoristiti sleherno priigrano ali ponujeno priložnost …

Tega se jasno zaveda tudi vodilni as slovenske vrste Anže Kopitar, saj podobno ostre boje, kakršni so pred njim v Sočiju, doživlja med sezono onstran Atlantika. Na jutrišnji tekmi se bo pomeril tudi s klubskim soigralcem Slavo Vojnovom, po včerajšnjem treningu sodeč branilcem iz prve ruske peterke skupaj z Andrejem Markovom ter napadalci Aleksandrom Radulovom, Pavlom Dacjukom in Iljo Kovaljčukom. Vse naštete kajpak dobro pozna tudi Anže, sploh pa je vesel, da ga ob prihodu na prizorišče ni mučila dvanajsturna časovna razlika z Los Angelesom. Tudi polet, ki je trajal devet ur, zanj ni bil prav posebej naporen.

»Pri NHL so zares poskrbeli za izjemno udobje pri potovanju v najvišjem razredu. Lahko sem spal, kolikor sem hotel, in tudi to privajanje mi vsaj za zdaj ne povzroča preglavic,« nam je omenil ter prikimal ob namigu, češ da se ob vrnitvah v Slovenijo vsaj nekaj dni vedno znova bori s časovno razliko devetih ur. Dejal je: »Morda pa je celo bolje, ko se takole dan zasuče za polnih dvanajst ur.« Dobre volje je bil kajpak tudi zavoljo druženja z risi, z njimi na velikem tekmovanju ni bil že od SP v Kanadi leta 2008. A prihajajoča zgodba bo še za stopnjo na višji ravni in sploh najbolj cenjena, ko gre za reprezentančni hokej.