Tiskane izdaje
Jure Franko o olimpijski kolajni v Sarajevu 1984 in svojem življenju v minulih treh desetletjih novinarjem ni veliko govoril. Le tu in tam, a zgolj priložnostno. Pravi, da ga dolga leta ni bilo v Sloveniji, po prihodu pa se je v globoki senci medijske pozornosti posvetil družini. Še vedno je nasmejan, igriv in poln domislic, vendar pa še zdaleč to ni več Jure, kot smo ga poznali s »smučarskih razglednic zlatega rodu«. Vloge brezskrbnega fanta za vse v svojem čutnem svetu nikoli dejansko ni sprejel. Le igral jo je.
Pravite, da je eden od razlogov za vaš medijski molk tudi to, da vas pozornost bolj moti, kot pa vam ugaja.
Ko sva se z ženo Simono po rojstvu otrok odločila, da se preseliva v Slovenijo, sva se dogovorila, da se medijem ne bova izpostavljala. Sinu Aidnu in hčeri Mayi sva želela omogočiti neobremenjeno otroštvo. Menim namreč, da je za otroke preveč stresno, če so obremenjeni s »slavo staršev«, njihovim pojavljanjem na televiziji in drugih medijih. Ko so majhni, tega ne morejo razumeti, dejstvo pa je tudi, da imajo prav zaradi medijsko izpostavljenih staršev ljudje do njih določena pričakovanja, ki jih sami ne razumejo. Odkrito moram priznati, da v javnih nastopih še zdaleč nisem tako sproščen, kot morda izgleda.
V času smučarske evforije v osemdesetih ste bili vsi smučarji ljudski in vsem dostopni – od Bojana Križaja, Roka Petroviča, Borisa Strela, vas do Mateje Svet. Vsak je imel v javnosti svojo vlogo. Vam so namenili vlogo »zabavljača«, mladeniča širokega nasmeha s kitaro, vedno pripravljenega za »štos«.
Ker sem deloval precej sproščeno in nasmejano ... Mislim, da me je Tone Vogrinec »izbral«, da sem v javnosti skrbel za podobo fantov vselej dobre volje, kar smo tudi sicer bili, a še zdaleč ne vedno. V športu je nemogoče biti vedno zmagovalec in se veseliti. Svojo vlogo sem igral, kamorkoli smo prišli, čeprav po naravi nisem bil tako velik zabavljač. Vanjo sem se vživel, ker so sčasoma ljudje to od mene pričakovali. Nekaj časa mi je to ugajalo, proti koncu kariere pa me je že zelo obremenjevalo, čeprav se navzven tega ni videlo. Hotel sem pač biti še bolj »fajn«, kot so o meni menili in pisali. Ljudje so me dejansko poznali le prek časopisov in javnih nastopov.
Eden od fenomenov športa je, da se ljudje prek medijev poistovetijo z zmagovalci, čeprav jih v bistvu nihče ne pozna.
Komuniciranje z mediji je bilo v mojem času nenadzorovano. Spomnim se, kako me je domala vsak, ki me je spoznal v gostilni, trgovini ali na smučišču, »žvajznil« po hrbtu, češ, Jure, stari prijatelj boš pa ja kaj spil ... Tega neposrednega odnosa in pozornosti nisem znal v celoti predelati. Nisem se znal niti zaščititi. Povrhu sem vsak dan bral o sebi stvari, ki so me predstavljale v drugačni luči, kot sem bil v svojem bistvu. Najslabše je bilo, da sem se začel obnašati tako, kot so pisali o meni mediji. Dejstvo je, da sem želel veliko manj pozornosti. To je bil zelo nevaren tok, kateremu sem se po karieri povsem umaknil.
Na Japonskem ste bili medijsko zelo izpostavljeni.
Travme so se dogajale med športno kariero – do olimpijskih iger v Sarajevu 1984. Na Japonsko sem prišel že poslovno prekaljen iz Amerike. Poslovno in neposredno sem bil vezan na medije, tako da je bil to moj posel. Osebno življenje pa je bilo in je še vedno nekaj drugega. Iz njega izhaja ta »molk«, ki je v Sloveniji še veliko težji, ker je prostor majhen. Novinarjev nikoli nisem podcenjeval. Vedno sem bil dobre volje in tako je tudi danes, če se me kdo spomni. Zdaj najbrž že zaradi let ...
Ko smo že pri Japoncih: pred leti so Japonsko – od Tokia do Sapora – preplavili velikanski plakati z vašo podobo. Na daljnem vzhodu ste bili zelo priljubljeni. Bili ste pravi zvezdnik.
Odhod na Daljni vzhod je bila kombinacija večih dogodkov. Sam sem si vedno želel tja, vendar sem moral najprej nekaj zaslužiti, kar mi je uspelo z delom v Ameriki. Potem je z Japonske prišla ponudba za sodelovanje s podjetjema Phenix in Kazama. Ko so slišali, da sem zaključil kariero v svetovnem pokalu, so me povabili na Japonsko. Vrata mi je seveda odprla olimpijska kolajna, a tudi moja komunikativnost ter dobra volja oziroma širok nasmeh. Z njim so se še najbolj poistovetili. Hitro sem se tudi dovolj naučil njihovega jezika, kar me je naredilo zanje še bolj zanimivega. Japonci so zelo zanimivi. V času največje smučarske evforije, ko sem bil medijsko najbolj izpostavljen in na velikih plakatih domala na vsakem koraku, se mi je v Naganu zgodilo, da me cela gruča japonskih smučarjev, oblečenih v bunde z mojim imenom, sploh ni prepoznala. V gondoli jih je moj japonski spremljevalec vprašal, če vedo, kdo sem, pa so vsi v zboru z velikim začudenjem odgovorili z »ne«. No, sem si dejal, če me ne poznajo, pa so zagotovo vsaj dobri smučarji. Ko sem jih videl, kako se »lomijo« na smučeh, nisem vedel, ali naj bom ponosen ali naj me bo sram, ker se ponašajo z mojim imenom. Šalo na stran: Japonci so posebni ljudje. V času smučarske evforije so sredi poletja, pri 30 stopinjah Celzija in pri 100-odstotni vlagi, na sejmih množično naročali oblačila za zimo.
Za neposreden stik z Japonci je bilo pomembno tudi vaše ime, ker je pač zanje lahko izgovorljivo.
Najprej sem bil Jure, kar po japonsko sicer pomeni duh. Ker pa nima vedno najboljšega prizvoka in je včasih strašljiv, so me vprašali, ali bi lahko moje ime spremenili, oziroma, ali imam kakšno srednje ime. Potem je neki gospod listal po mojih dokumentih in v potnem listu našel, da je moje rojstno ime pravzaprav Jurij in ne Jure. Navdušen je bil, čeprav je to japonsko žensko ime, ki pomeni lilija. Rekel mi je, da ni nič narobe, če imam kot tujec žensko ime. Potem sem Jurija prenesel tudi v Ameriko, ker jim ga je bilo lažje razumeti ... Ime Jurij so zelo dobro poznali iz priljubljenih vohunskih filmov. Vsak agent KGB je bil Jurij, tudi prvi človek v vesolju Gagarin in takratni predsednik Andropov sta bila. Ohranil sem ime Jurij. V Sloveniji se sedaj lovim med Juretom in Jurijem, ker enostavno nočem ljudem vzeti, kar so sprejeli.
Od sarajevskih iger je minilo 30 let. Nedavno ste rekli, da so mnogi olimpijski spomini zbledeli. V pogovoru pa so vendarle še zelo živi.
V vsakem človekovem početju postranske stvari s časom zbledijo. Tako je tudi z mojim Sarajevom '84. Spominjam se samo lepih stvari. Denimo slovesne podelitve kolajn. Pred časom sem v Sarajevu dejal domačinom, da je bila edina napaka v celotni organizaciji, da na zmagovalnem odru ni igrala jugoslovanska himna. Vzdušje je bilo tako sijajno, da mi je samo zaradi tega žal, da nisem osvojil zlata, čeprav se mi zdi, da je bilo takrat za vse nas srebro vredno kot zlato. Če pa bi moral izbrati nekaj dni v življenju, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin, je to zagotovo tistih nekaj dni evforije v Sarajevu.
V Sarajevo ste se vrnili pred osmimi leti, v času iger v Torinu 2006, 22 let po kolajni. Z njim pa ste bili ves čas povezani. Sarajevčani vas danes najbolj poznajo tudi po vašem humanitarnem delu.
Še v času vojne sem na Japonskem pomagal organizirati »bazar«, na katerem so tamkajšnji rokodelci in umetniki, med katerimi so bili tudi taki, ki delajo za cesarsko družino, dajali svoje izdelke in na ta način smo zbirali sredstva za sarajevske otroke. Tudi ameriški športniki – od zlatega drsalca Scotta Hamiltona do osvajalk kolajn Debbie Armstrong in še zlasti Christin Cooper – so bili zelo prizadevni. Izkazala se je tudi slovenska smučarska zveza. Sarajevčanom sem že takrat povedal in tudi zdaj jim želim, da so olimpijske igre najlepše, kar se jim je zgodilo v novejši zgodovini. Zato morajo čimprej pozabiti na vojno, ker je nekaj najgršega, kar se jim je sploh lahko zgodilo. Pozitivno energijo olimpijskih iger moramo Sarajevu vrniti nazaj. Olimpijski festival mladih leta 2017 je zagotovo pravšnja in izjemna priložnost. Podpiram jih, ker želijo dokazati svetu, da so, vojni in delitvam navkljub, zmožni še vedno stopiti skupaj.
Veliko zgodb je napisanih o srebrni kolajni. Najbolj dramatično pa ni bilo na tekmi, ampak pred njo. Menda so vas po Sloveniji iskali takratni miličniki, da ste po spremembi programa ujeli zadnje letalo za Sarajevo?
Pustimo to, ali so me iskali ali niso. Gotovo so me. Vem le, da sem prišel na letalo kot zadnji. Vsi so dvignili glave in ugotovili: kdo pa bo zadnji, če ne Franko. Bistveno zame je bilo, da je trener Filip Gartner potegnil fenomenalno potezo, ko nas je odpeljal na trening na Koroško. V Sarajevu ni bilo snega, vse pa se je vrtelo okrog smuka in naših medijskih nastopov. Filip nas je s selitvijo v Slovenijo rešil medijskih obveznosti in olimpijskega pritiska. Na koncu treninga pa smo imeli še tekmo FIS. Šlo je za navadno in nepomembno tekmo z nekaj Italijani in Avstrijci, jaz pa sem jo doživljal zelo intenzivno. Zame je bila to pravzaprav prva olimpijska preizkušnja, ker sem po daljšem premoru – zadnji nastop smo imeli dva tedna prej v Garmisch-Partenkirchnu – želel dokazati, da sem še vedno v vrhunski formi in tekmovalnem ritmu. To je bila zame ena najtežjih preizkušenj v športnem življenju, ker sem čutil, da moram za dober nastop v Sarajevu zmagati na tej »nepomembni« tekmi. Želja je bila izjemno velika. Zaradi nje sem bil na progi celo v krču. Prav nič ni steklo tako, kot sem si želel. Enostavno ni bilo pravočasnih gibov. S pretirano močjo sem se pognal s štarta in pretiraval v vsem. Kljub temu, da sem smučal na silo, sem na drugi progi vendarle zmagal. Če pogledam nazaj: brez koroške zmage bi težko osvojil olimpijsko kolajno.
Zlata kolajna športnikom v celoti spremeni življenje. Vam ga je sarajevsko srebro. Nikoli si najbrž ne bi mogli zarisati take življenjske poti, kot vam jo je opredelila olimpijska kolajna.
Čeprav sem bil kot športnik zelo ambiciozen, bi vsakemu, ki bi mi napovedal takšno poslovno in življenjsko pot, rekel, da pretirava. Bili so pač drugačni časi. Ko se ozrem na svoje življenje, ugotavljam, da je skoraj vse, kar sem počel po koncu športne poti, posledica olimpijskih iger.
Olimpijska slava, ki je bila pri vas enaka, če že ne večja, kot denimo pri mnogih nosilcih zlatih kolajn, je bila odlična vizitka za vse stike. Dejstvo, da ste kot prvi Jugoslovan osvojili kolajno, je imelo dodatno težo in dalo vašemu početju dodano vrednost.
V Ameriko in na Japonsko bi šel ne glede na to, kaj se je zgodilo v športni karieri, vendar pa mi je bilo neprimerno lažje poiskati rešitve s kolajno okrog vratu. Ko sem pri 23 letih nehal, bi šel lahko v Sloveniji le za trenerja v Predmejo, ali pa bi dokončal Fakulteto za šport. Že na jugu (v Sarajevu in Beogradu) je bilo drugače. Tam imajo precej bolj spoštljiv odnos do svojih uspešnih športnikov in drugače poskrbijo za njih. Časa za izbiro doma nisem imel, ker je bila Jugoslavija že takrat v krizi. Motila sta me izraziti negativizem in apatija, zelo podobna sedanjem vzdušju v Sloveniji. Takrat so mi gospodarstveniki zatrdili, da bo Jugoslavija zaživela čez 20 let, a le, če bomo takoj začeli dobro delati. Zanimivo je, kako podobno je bilo vzdušje temu, kakršnega nam zdaj prikazujejo doma. Nisem imel časa čakati, da se bodo fantje na vrhu dogovorili, kako bo Jugoslavija izplavala iz krize. Brez prihrankov sem se odpravil v tujino, da bi videl, kakšna je tam moja prihodnost. Po smučarsko bi rekel: vrgel sem se na glavo. Po naravi sem sicer pragmatičen. Svojemu delu in življenjski filozofiji sem v celoti predan. Vse, kar pride, tudi denar, je posledica tega pristopa. Danes me najbolj moti, da se ljudje, še zlasti mladi, lotevajo dela z druge strani: najprej pokaži, koliko bom dobil, pa ti bom pokazal, koliko znam ...
V opisovanju sarajevskih iger je veliko jugonostalgije. Kako jo doživljate danes?
V Jugoslaviji je bilo veliko dobrega in lepega, za grde stvari pa navadni državljani niti nismo vedeli, ker so se dogajale za neko zaveso, v visoki politiki. Prikrite stvari so prišle ven, ko mene ni bilo več v domovini, tako da so mi ostale v spominu lepe. Všeč mi je bilo predvsem to, da ni bilo toliko pohlepa, kot ga je danes. Ljudje so živeli bolj umirjeno. Ni bilo strahu, kaj bo prinesel jutri. Danes v zahodnem svetu prevladuje strah pred revščino. Tudi pri zelo premožnih. Na to vprašanje v zahodnem svetu še nismo našli odgovora. Prenažrli smo se vsega, a kljub temu se nam zdi, da lahko še kar naprej »žremo«. Smo kot stari Rimljani, ki so hodili bruhat, da so lahko še naprej jedli. Kljub dolgi zgodovini se zdi, da se nismo prav veliko naučili. V svojih popotovanjih po svetu sem ugotovil, da je družbam, ki imajo manj, v marsičem lepše.
Pri vas tega strahu ni čutiti. Vam je to dal šport?
Določen strah je prisoten pri vseh. Velikokrat mi ljudje rečejo, da nikoli ne bi šli brez zagotovila o lepši prihodnosti v Ameriko. Zame je bil to izjemen izziv. Nekoč sem bil na tekmi NBA v Los Angelesu. Mislim, da je Vlade Divac metal prosta meta za zmago. Sosed mi je rekel, da nikoli ne bi želel biti na njegovem mestu. Jaz sem mu navdušeno odgovoril, da bi z največjim veseljem metal namesto njega. V tem smo si ljudje različni. Eni nočejo prevzeti odgovornosti, drugi jo sprejemajo. Šport da človeku po eni strani veliko izkušenj za življenje, po drugi pa ga lahko tudi poneumlja, če noče nič videti iz balončka, v katerem se znajde, ko je v središču pozornosti. Dokler je v njem, ga vsi trepljajo, ko pa te zaščite ni, postane revež in breme družbi. S tem se veliko ukvarjajo v Ameriki, kjer imajo sindikate, ki skrbijo za športnike, da niso breme družbi. Jaz sem zrasel v času, ko je bila šola absolutna prednost. Bil sem prvi rod, ki je šel čez smučarsko gimnazijo v Škofji Loki. Takrat nismo računali, da bomo s športom zaslužili za vse življenje.
V Sloveniji živite že vrsto let. V športu vas ni, v javnosti se pojavite le, če gre za humanitarno oziroma dobrodelno dejavnost. Z ženo Simono Vodopivec živita v Radovljici in vodita družinsko podjetje, ki se ukvarja z gledališko in glasbeno produkcijo.
S Simono sva se odločila za otroke sorazmerno pozno in sklenila, da se bova zavestno posvetila družini. Prepričan sem, da je za otroke zelo pomembno, da zrastejo v zdravi družini in se zavedajo svojih korenin. Če bi ostal v Ameriki ali pa na Japonskem, bi se, navzlic želji, da bi bili drugačni, bržčas vklopili v tamkajšnji način življenja. V Ameriki so družine razseljene. Kalifornija je dežela prijaznih in odprtih ljudi, žal pa so starejši ljudje nemalokrat sitni. Mislim, da predvsem zato, ker nimajo tesnejšega stika z družino in vnuki. Golf, nakupi in druge vrste zabave sodobnega sveta ne nadomestijo vloge dedka in babice oziroma ne zapolnijo občutka, da jih nekdo potrebuje. Če te nihče ne potrebuje, si kot alfa samec pri kozorogih. Ko enkrat dobiš z rogovi po glavi, greš osamljen umreti v grmovje. Starševstvo je zelo pomembna funkcija, ki jo vsi pogosto jemljemo za mimogrede. Ljudje potrebujemo občutek, da nas nekdo potrebuje. Kot starš nikoli ne veš, kako se bo na koncu izšlo, želiš in delaš pa, da bi bilo najboljše.
V športu ste zelo aktivni v dobrodelni in humanitarni dejavnosti. Energije imate zagotovo tudi za kaj več. Pokojni Boris Strel vas je s skupino vrhunskih športnikov prepričeval v kandidaturo za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Olimpijska slava pri vas ni potemnela. Ste svetovljan in v svetu športa še vedno zelo prepoznavna osebnost. Vas morda mika, da bi vendarle prevzeli kakšen vodilni položaj v slovenskem športu?
To bi me mikalo, če bi imel jamstvo, da bi lahko nekaj resnično naredil za boljši jutri oziroma, če bi imel zadostno podporo v športnih organizacijah. Borisu sem že tedaj rekel, da sem pripravljen razmišljati o kandidaturi, če bi dobil dvotretjinsko podporo. Za kar pa je v izhodišču potrebna želja po enotnosti. V Sloveniji je ta čas preveč ovir in interesov, tako majhna kritična masa pa tega enostavno ne prenese.
Preberite še:
- Olimpijsko zgodbo Jureta Koširja: Nikoli tako močni kot v Lillehammerju
- Pogovor z Bojanom Križajem: Zaradi olimpijske kolajne ni prikrajšan
