Čudežni deček skokov

Matti Nykänen, čudežni deček finskih in tudi svetovnih smučarskih skokov, je eden največjih velikanov zimskih športov. Tako je in tako bo ostalo za vselej. Tega dejstva ne morejo spremeniti niti izjemne, ponavadi komaj verjetne bizarne deviacije njegove osebnosti, tako zelo rahločutne in najbrž predvsem zaradi tega izven skakalnic povsem zmedene osebnosti, celo izgubljene v realnem svetu.

Nykänen je doživel vrhunec kariere na olimpijskih igrah v kanadskem Calgaryju, kjer je leta 1988 osvojil zlato kolajno na srednji in veliki skakalnici ter v ekipni tekmi in tekmoval, kot bi bil sam, v povsem svojem svetu, kjer je iskal le nadgradnjo popolnosti, kjer se je igral z občutki, se zabaval, bil zelo verjetno v zenu. Višje ni šlo. Šlo je lahko samo še navzdol, ne le tekmovalno, predvsem zasebno.

V osemdesetih letih dvajsetega stoletja sta Nykänen in vzhodnonemški šampion Jens Weißflog, največji tekmec velikega Finca, skoraj povsem obvladovala svetovne skoke. Nykänen je na olimpijskih igrah v Sarajevu 1984 osvojil dve olimpijski kolajni, srebrno na veliki skakalnici in zlato na srednji, s sedemnajstimi točkami in pol naskoka ali največ v zgodovini olimpijskih tekmovanj v skokih dotlej. Leta 1986 je svojeglavi Finec na poletih v Planici skočil 191 metrov in bil kratek čas tudi lastnik svetovnega rekorda. Nykänen je na svetovnih prvenstvih osvojil pet zlatih kolajn, eno srebrno in tri bronaste, postal leta 1985 svetovni prvak v poletih v Planici, na tekmah svetovnega pokala je zmagal 46-krat, dvakrat je osvojil prestižno novoletno turnejo štirih skakalnic in štirikrat zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala.

O Mattijevi osebnosti in predvsem o njegovih nenavadnih pristopih vsakdanu je bil leta 2006 posnet film s preprostim naslovom Matti. V njem je možno videti, kako krhko je bilo ravnovesje v življenju tega izjemnega šampiona, kako tanka črta je ločevala trenutke velikih zmagoslavij povsem osredotočenega prvaka in njegove osebne padce ter zabavljaške podvige, povečini v stanju popolne neprištevnosti.

Nykänen je po treh ponesrečenih zakonskih zvezah – v času, ko je bil poročen s Sari Paanala, je iz neznanih razlogov celo prevzel priimek Paanala – leta 1999 spoznal Mervi Tapola, hči super uspešnega in super premožnega finskega izdelovalca klobas in bil z njo poročen med letoma 2001 in 2003. Po ločitvi sta se steklenici zapisana introvertirana ekscentrika znova poročila leta 2004 in ves čas skrbela za poročila o domačem nasilju. Nykänen naj bi po policijskih zapisih Tapolo fizično prvič napadel leta 2000; leta 2001 je napad ponovil, a ga je zaporne kazni rešil njen molk. Septembra 2005 jo je po le štirih dneh po pogojni izpustitvi iz zapora znova pretepel, bil kmalu za štiri leta za rešetkami, a to ga ni odvrnilo od alkohola. Kadar Nykänen ne pije, je sila prijeten človek. Alkohola ne prenaša, alkohol v njem sproža nenadzorovan bes. Nykänen je tako poleti 2006 v piceriji v Korpilahtiju z nožem zabodel gosta. Njegova dejanja so se z leti stopnjevala. Tako je na božični dan leta 2009 ženo poškodoval z nožem in jo celo davil s pasom kopalnega plašča. Avgusta 2010 je bil zaradi novega brutalnega napada na Tapolo obsojen na šestnajst mesecev zaporne kazni. Tapola je kmalu zatem še petnajstič vložila vlogo za ločitev.

Nykänen je ob koncu kariere leta 1992 izdal glasbeni album in ga presenetljivo prodal v zlati nakladi. Povsem na dnu, ko je alkohol požrl vse njegove prihranke in bil hkrati njegova edina odrešitev, četudi lažna in škodljiva, je Nykänen delal kot plesalec striptiza in prodal celo zlate olimpijske kolajne.

Da je vendarle velik človek in največji skakalec doslej, je Nykänen pokazal lani marca v Kuopiju, ko je dal znak za skok Avstrijcu Gregorju Schlierenzauerju, ki je nekaj dni prej presegel njegovih rekordnih 46 posamičnih zmag v svetovnem pokalu.