Detroit bo imel svoj dvoboj v finalu OI

Soči – Zdi se kar težko verjetno, a odkar NHL prekinjajo zaradi olimpijskih iger, od Nagana '98, se v velikem finalu še nista pomerili reprezentanci iz Severne Amerike ter Evrope. Soči 2014 tako odpira novo poglavje, za olimpijsko zlato se bosta danes ob 13. uri udarili Kanada in Švedska.

Takšen scenarij je bil vse prej kot predviden in želen za prireditelje, ki so kajpak sanjali, da se bo za prestižno lovoriko potegovala domača reprezentanca, a za Aleksandra Ovečkina in soigralce je bilo ZOI kmalu konec. Od turnirja so se poslovili na isti dan kot naša izbrana vrsta, le da so risi ob uvrstitvi v olimpijski četrtfinale slavili svoj najodmevnejši uspeh doslej, Rusom pa so – podobno kot v polfinalu svetovnega prvenstva na moskovskem ledu 2007 – previsoko oviro postavili Finci.

A pogled v preteklost olimpijskih finalnih predstav razkriva zanimive podrobnosti. Švedska in Kanada sta doslej igrali v medsebojnem dvoboju za lovoriko le enkrat, Lillehammerja '94 pa se raje kot v domovini hokeja spominjajo Švedi. Takrat jih je namreč z golom za zmago pri kazenskih strelih razveselili vzhajajoči zvezdnik Peter Forsberg, švedska pošta je kmalu po finalni drami na trg dala znamke s prikazom trenutka odločitve. Tedaj posamezne reprezentance zadnjič niso mogle privabiti svojih adutov iz NHL, čez štiri leta je bilo v Naganu le drugače. Zgodovinski prvi turnir z vsemi najboljšimi, takrat tudi še z Waynom Gretzkyjem, je pripadel češki izbrani vrsti.

Kdo ima boljše delnice pred današnjim dvobojem? To je bilo včeraj – dan po napetem polfinalu (Švedska : Finska 2:1, Kanada : ZDA 1:0) – ključno vprašanje v hokejskih krogih ob Črnem morju, prav jasnega odgovora pa ni bilo. Kanadska tradicija zmagovanja finalnih tekem je daljša, ponosni igralci z listi javorja na prsih branijo lovoriko z zadnjih iger iz Vancouvra, a obenem Švedska kot pogosto v preteklosti predstavlja zelo racionalno in predvsem v obrambi čvrsto igro. Gre tudi za edino tekmico, proti kateri slovenski risi na tem turnirju ploščku niso našli poti v mrežo, Henrik Lundqvist je ustavil vse poskuse Anžeta Kopitarja, Davida Rodmana, Tomaža Razingarja in drugih …

Sploh pa švedskemu čuvaju mreže na teh igrah pripada prav posebno poglavje. Je edini med vsemi vratarji, ki je nastopil prav na vseh tekmah, doma ohranja vzdevek kralj, v NHL privržence moštva NY Rangers navdušuje že vrsto let. »Med sezono sem seveda vsak dan z njim,« pravi kanadski reprezentant Rick Nash, sicer napadalec omenjenega newyorškega kluba, in nadaljuje: »Morali bi videti njegovo delovno vnemo. Vedno je prvi na ledeni ploskvi in zadnji z nje oddrsa proti slačilnici …«

A danes ne gre pričakovati zanimivega boja le med tema dvema akterjema. Iz Detroita namreč prihaja kar pet švedskih reprezentantov (Niklas Kronwall, Daniel Alfredsson, Gustav Nyquist, Jonathan Ericsson in Jonas Gustavsson), njihov klubski trener je Mike Babcock, v Sočiju kanadski selektor! »Uf, kako sem ponosen na te fante. Navdušujejo me na ledu in ob njem, veliko zmag so že dosegli in zagotovo mi bo danes prav posebej zanimivo tekmovati proti njim,« je ob zadnjem pogovoru z novinarji pred finalnim dvobojem poudaril prvi mož kanadske klopi. Kanada brani naslov in četudi širna dežela slovi po prijaznih prebivalcih, bodo ti zares dobre volje le ob novi zmagi svojih hokejistov.

Švedska? Podobno kot lani na svetovnem prvenstvu v domačem Stockholmu tudi na olimpijskem turnirju deluje iz tekme v tekmo bolj zanesljivo. Selektor Per Mårts nadaljuje svojo zgodbo o uspehu in vsaj doslej nista bila pretirano vidna izostanka poškodovanih Henrika Zetterberga in Johana Franzna. Ob njuni navzočnosti bi imel Babcockov Detroit zgolj pri švedski vrsti v finalu kar sedem hokejistov. A popuščanja ne bi bilo za nikogar. »Spoštujem našega klubskega trenerja, srečujeva se pri večerji, lepo pozdraviva, a v nedeljo bo drugače: on je rdeče-bel, jaz pa rumeno-moder,« se je nasmehnil Alfredsson, pri 41 letih krepko najstarejši švedski reprezentant.