Tiskane izdaje
Kolesje se je zavrtelo, ob Črnem morju vstopamo v zadnji konec tedna OI. Iz slovenskega zornega kota se jih bomo kajpak najbolj spominjali po rekordni beri kolajn, odmevnih uvrstitvah in nepričakovani uvrstitvi hokejistov v četrtfinale. Globalno pa so igre vsaj doslej, pred jutrišnjo sklepno slovesnostjo, postavile na glavo napovedi pesimistov.
Marsikaj je bilo namreč moč prebrati in slišati pred prihodom v Soči – o teptanju demokracije, neprijaznosti do tujcev, uničevanju človekovih pravic, hudo motečih varnostnih ukrepih in obenem nevarnosti bližine vročih loncev, kjer za eksplozijo ni treba prav veliko. Bomo videli, kaj bosta prinesla še današnji in jutrišnji dan, a presenečenje je najbolj primerna beseda, s katero lahko označimo počutje nergačev. Seveda še naprej drži marsikatera od zapisanih opazk, četudi nikdar ne bo jasno, čemu so v pričakovanju Pekinga 2008 »vsevedi« o pomanjkanju človekovih pravic precej bolj molčali kot pred igrami v Rusiji, ko je sicer sleherni vstop v novinarsko središče ali na železniško postajo pospremil rentgenski pregled prtljage, a obenem je bil ta hitrejši in enostavnejši kot na podobnih tekmovanjih v preteklosti.
Obljube o tekočem prevozu so prireditelji izpolnili do potankosti, čakalne dobe v dnevnem času skorajda ni bilo, večerne ure, predvsem ob vrnitvah z biatlonskega štadiona in skakalnice, so terjale kanček več potrpežljivosti, a vozni red je bil zapisan, vse je bilo jasno. O zapletih niti ni kdo kaj prida poročal niti jih nismo zasledili, težave nekaterih ob prihodu, ko še ni bilo vseh urejenih namestitev, so bile ob poznejšem udobju hitro pozabljene. Navdušujoča je medsebojna bližina vseh objektov v osrednjem olimpijskem parku ob morju, ko deset minut hoje povsem zadostuje za premik iz osrednje hokejske dvorane do tiste za umetnostno drsanje. Na polovici poti pa je glavni trg z odrom za slovesne razglasitve, ki mi ga ob vseh podvigih naših junakov nikdar ni bilo težko obiskati …
In tudi ko ni bilo slovenskega udeleženca med najboljšimi tremi, tako kot na četrtkov večer, mi še zdaleč ni bilo dolgčas. Spomin je uhajal k bližnji areni, v kateri so risi pripravili še nedoživeto pravljico na ledu. Rusija se je po hudem razočaranju ob izpadu svojih hokejistov veselila zmage umetnostne drsalke Adeline Sotnikove, številni sprehajalci v lepem večeru so bili nasmejani, s polnimi pljuči so uživali v olimpijskem ozračju, ni jim bilo težko čakati v dolgih vrstah za preostale vstopnice, pivo, palačinke, spominke. Nastopi glasbenih in plesnih in ansamblov so predstavljali Soči z okolico še v tej nevsakdanji luči, ob vrnitvi v novinarsko središče sem tako kot vedno srečal prijazne prostovoljce – vseh skupaj jih je na teh OI približno 25.000 – in se le še prepričal o drugačni podobi iger od tiste, ki so jo pričakovali črnogledi.
