Tiskane izdaje
Skupne točke med Sarajevom in Sočijem ni težko najti. Gre za olimpijski prizorišči, ki bi ju stežka označili za tradicionalni zimskošportni središči. Zakaj so se tedaj odločili za Sarajevo, zakaj ne za katero od slovenskih mest, je bilo sploh kaj možnosti za takšen razplet?
Tedaj nismo imeli nikakršnih možnosti, Sarajevčani so nas prehiteli. Bili so izjemno samoiniciativni in podjetni. Ocenili smo, da je iluzorno, da bi Sarajevo dobilo igre, toda ušteli smo se. Celotno vodstvo BiH je podprlo kandidaturo za igre, zelo so se angažirali pri pridobivanju mednarodne podpore. Seja MOK, na kateri je leta 1978 padla ta odločitev, je bila v Atenah in tedaj so se vodilni ljudje odbora za kandidaturo lotili članov MOK, ki so odločali. Prepričali so jih, da je to pravo mesto za OI.
Izvršni odbor MOK pa je večinoma sestavljen iz starih ljudi, ki o določenih stvareh ne vedo veliko. Predvsem jih je zelo malo, ki se razumejo na zimske športe. Ni se odločalo le o Sarajevu, temveč o imidžu tedanje Jugoslavije, ki je bil takrat relativno dober. Poleg tega ima Sarajevo atribute, ki jih premore redkokatero mesto. Tu se je z atentatom Gavrila Principa na avstroogrskega prestolonaslednika začela I. svetovna vojna, ki se je bomo letos zaradi stoletnice še posebej spominjali. Poleg tega je to multikulturno mesto, v katerem se srečuje več religij. Je tudi najbolj zahodno muslimansko mesto, kot tako je bilo zelo privlačno.
Pa ni v nasprotju z vsemi stereotipi, da so Bosanci bolj podjetni od Slovencev, še posebej, ko gre za zimski šport? Kako so to odločitev sprejeli v slovenskih smučarskih krogih – z dolgimi nosovi ali so igre takoj vzeli za svoje?
Pobud, da bi imeli OI v Sloveniji, takrat ni bilo. Trudili smo se, da bi dobili svetovno prvenstvo v alpskem smučanju. Dvakrat smo kandidirali s Kranjsko Goro in bili neuspešni. Mi smo imeli drugačne prioritete, gospodarski razvoj in gradnjo cestne infrastrukture. BiH je bila slabše razvita republika, dobivala je sistemske subvencije in tudi k financiranju organizacije iger so pristopili z metodami, s katerimi bi bili v Sloveniji le stežka uspešni. Igre so financirali na jugoslovanski račun. Takrat se je delež prometnega davka cele vrste podjetij in proizvodov, ki so bili v pogodbenem odnosu z OI, odvajal neposredno v proračun iger in ne v državno blagajno.
Cela Jugoslavija je financirala igre, na ta način so kasneje podprli še nekatere druge projekte, tudi univerzijado v Zagrebu, nekaj takšnega denarja je šlo tudi za Planico. Sarajevo je bil prvi športni projekt v Jugoslaviji, ki so ga financirali iz skupnih sredstev, ne samo iz sredstev mesta ali republike. Po miselnosti v Sloveniji sploh nismo mogli priti do te zamisli, saj nismo bili vajeni tega, da nas nekdo subvencionira. Prvi odzivi na igre v Sarajevu pa so bili pri nas mešani. Nekateri so bili prizadeti.
Po osamosvojitvi je bilo več poskusov, da bi organizirali igre v Sloveniji. So bili smotrni, realni, ali le zapravljanje časa in denarja? Zdi se, da zamisel še ni povsem zamrla, je utopična?
Sarajevo je bil povsem nov projekt, tako kot sta Soči 2014 in Pjongčang 2018, skorajda vse so zgradili po tem, ko so jim dodelili igre. Vsa prizorišča pa so si bila sorazmerno blizu. V Sloveniji so prizorišča razpršena, za igre pa kandidira eno mesto, kraj s podporo vlade in nacionalnega olimpijskega komiteja. Pri nas je bilo vedno težko definirati mesto, ki bi kandidiralo.
Tudi zamisli o igrah v Gornjesavski dolini, Bohinju in okolici so zdrsnile na tem, da se ni dalo izluščiti, katero mesto bi kandidiralo in lahko ponudilo ustrezno infrastrukturo. Kandidaturi treh dežel s Trbižem in Celovcem kot nosilcema pa sta bili na robu dopustnega. Z enim mestom so kandidirale tri države. Resda nikjer ne piše, da to ni mogoče, toda vedno je – poleg skupne kandidature – ena od teh držav kandidirala s še enim mestom. Enkrat Italija in enkrat Avstrija.
Dveh kandidatur hkrati pa ena država ne more podpreti, tako da realnih možnosti za skupno kandidaturo ni bilo. Kandidature za OI so skozi sodobne oči iluzorne. Razvoj je šel na žalost v megalomanstvo, saj si igre lahko dovolijo le največji in najbogatejši narodi. Igre so postale ne le največji športni dogodek, temveč geopolitična sporočila, da morajo Kitajski, Angliji, Rusiji in še komu v mednarodnih odnosih zagotoviti večjo težo in vpliv. Znesek za Soči je večji kot letni kosmati domači proizvod Slovenije. To nas zdaj ne izloča le iz kandidature, ampak tudi iz razmisleka o tem.
Koliko so imeli Slovenci vpliva na organizacijo v Sarajevu? So odločali o »politiki« iger, ali so bili le strokovna delovna sila?
Temeljni projekt so izdelali Sarajevčani v navezi z MOK. To so naredili relativno dobro. Na večini tekmovanj pa so imeli za vodje tekmovanj ali njihove pomočnike Slovence. Dušan Senčar za alpske discipline, Janez Gorišek za skoke, Peter Petriček za teke … Ko so bile igre v teku, je bilo tam veliko število naših sodelavcev, tudi pri zagotavljanju varnosti so sodelovali slovenski policisti.
Je bilo tedaj že mogoče slutiti, kaj bo v Sarajevu sledilo v naslednjem desetletju?
Ne, vsaj jaz tega nisem slutil. Zadeve so izgledale urejene in BiH je delovala zelo trdno. Oblast je bila za slovenske pojme pretrda in preostra. Leto pred OI je Sarajevo obiskal predsednik MOK Juan Antonio Samaranch. Med slavnostnim odprtjem žičnice na Bjelašnico je prišlo do tehnične okvare. Samaranch, predsednik organizacijskega komiteja Branko Mikulić, predsednik Olimpijskega komiteja Jugoslavije Azem Vlasi in drugi so za kratek čas obtičali v vetru in mrazu. Tisto noč so aretirali celotno vodstvo te žičnice. Stvari so se urejale s trdo roko, nič ni kazalo na to, da je to družba, ki bo kmalu razpadla na prafaktorje.
Ob evforiji, ki je tedaj Jugoslavijo zajela zaradi srebrne kolajne Jureta Franka, so res le največji pesimisti predvideli tako krvavo vojno. Vi ste se sicer izkazali kot športi »jasnovidec«, saj ste kolajno napovedali prav Franku. Zakaj pa ne Bojanu Križaju, Borisu Strelu ali Primožu Ulagi?
Kakšne posebne analize pri tem ni bilo, uganil sem. Vse skupaj je bilo bolj za šalo, Franko pa je bil vroče železo, četudi smo veliko pričakovali tudi od drugih.
Ste bili sicer zadovoljni s tekmovalnim izkupičkom, ali ste pričakovali več?
Stvari je treba postaviti v kontekst. Igre so bile v naši skupni državi, dotlej pa nismo imeli še niti ene zimske olimpijske kolajne. Naša želja je bila, da osvojimo prvo, in to smo dosegli. Bil sem neskončno navdušen. Kolajne na OI nihče ne poklanja, treba si jih je priboriti, zato je bila prva vredna zlata, ne glede na to, kakšna je dejansko bila. To je bil miselni preboj. Če si na OI zato, da sodeluješ in posegaš po 20. mestih, je to povsem nekaj drugega, kot če si v krogu nosilcev kolajn.
Kaj pričakujete od Sočija, ki ne bo prav uspešen, če bo obveljala slovenska tradicija, po kateri od osamosvojitve kolajne osvajamo le na vsakih drugih zimskih OI, na zadnjih v Vancouvru pa smo tri?
Tradicija je takšna, kolajne smo osvojili v Lillehammerju '94, pa potem ne v Naganu '98, ciklus se je ponovil s Salt Lake Cityjem '02 in Torinom '06, ki mu je sledil uspešen nastop v Vancouvru. Toda v Soči gremo s tako močno ekipo kot še nikdar. Potnikov je 66, v pretekli sezoni smo osvojili sedem kolajn na članskih svetovnih prvenstvih v olimpijskih disciplinah – tri Tina Maze, dve Peter Prevc, po eno pa Jakov Fak in Rok Marguč. Eni so že ujeli vrhunsko formo, drugi jo še lovijo. Spet bomo ugotavljali, da so OI specifičen dogodek. Tu je tekma drugačna kot vse ostale, ne glede na znanje, izkušenost, športno moč. Je pa res, da bi bilo za nas veliko razočaranje, če ne bi dosegli pričakovanih rezultatov, med katerimi so tudi kolajne. Možno je doseči tudi zlato, a nobena kolajna ne bo visela na drevesu, treba jo bo osvojiti. V Sočiju nihče med tekmeci ne bo taktiziral, kot morda to počnejo na tekmah svetovnega pokala.
Franka ste uspešno napovedali, na koga bi stavil v Sočiju?
Tedaj sem bil v drugačnem položaju, v sedanjem si takšnih napovedi ne morem privoščiti. Ne smem obremenjevati tekmovalcev s svojimi pričakovanji. Takšne stave so sicer primernejše za bolj sproščene priložnosti, ne sodijo pa k funkciji predsednika OKS.
To bodo vaše zadnje olimpijske igre v tej vlogi. Bodo zato za vas kaj posebnega, kakšne so vaše osebne želje?
Samega sebe ne obremenjujem s tem. Bil sem na veliko igrah. Gotovo si želim, da se ne bi ponovilo kaj takšnega, kar se je zgodilo izraelskim olimpijcem v Münchnu '72, kjer sem bil kot takratni minister za šport. Predvsem si želim, da bi bil slovenski nastop prepričljiv. Olimpijske igre so po naravi krivične, veljajo samo kolajne, drugi dosežki gredo domala takoj v pozabo. V vseh disciplinah želimo dokazati, da imamo priključek z vrhom. Hokejska reprezentanca je med 12 udeleženkami, kar je izjemen dosežek. Iluzorno je pričakovati, da bi posegli po vrhu, to bi bil čudež. V številnih smučarskih disciplinah pa smo v svetovnem vrhu. To želimo potrditi tudi v Sočiju.
Preberite še pogovora z:
- Juretom Frankom: Brezksrbni fant s smučarskih razglednic ni bil pravi Jurijev obraz
- Jožetom Deklevo: Smučarje po cestah lovila tudi policija
