Tiskane izdaje
Ljubljana – Gregor Schlierenzauer je že lansko pomlad vse svoje sile usmeril proti Sočiju in osvojitvi posamične zlate kolajne na OI, ki mu med vsemi lovorikami še edina manjka v nadvse bogati vitrini. Zato je in bo storil vse, da bo ob Črnem morju skočil na Olimp.
Avstrijski skakalni zvezdnik je v zadnjem letu čisto vse podredil temu, da bi se ovenčal še s posamičnim naslovom olimpijskega prvaka, kajti moštveno lovoriko že ima iz Vancouvra oziroma Whistlerja '10. Tako je po koncu prejšnje zime znotraj avstrijske reprezentance ustvaril svojo ekipo in se obdal z ljudmi (trenerji), ki jim najbolj zaupa.
A Schlierenzauerjev štart v olimpijsko zimo 2013/14 je bil sila turbulenten, saj je v Klingenthalu zaradi (pre)močnih vetrovnih sunkov in mučnega čakanja preprosto odkorakal z vrha zaletišča ter tako bojkotiral uvodno posamično tekmo. Stvari je v svoje roke (oziroma noge) vzel tudi na naslednjih dveh postajah v Kuusamu in Lillehammerju, kjer je slavil še 51. in 52. zmago v svetovnem pokalu, nakar je padel v krizo. Uvrstitve, ki jih je nizal zatem (15., 4., 8., 27., 4., 9., 8. itn.), pač niso na ravni njegovega slovesa.
Na svoje šampionske čase je znova spomnil z 2. in 3. mestom na Kulmu, vendar nato na poljski mini turneji spet zaostal za (svojimi) pričakovanji, zaradi česar je izpustil zadnje štiri tekme pred 22. zimskimi OI (ob Saporu tudi Willingen) in se raje odpravil na krajši oddih v Dubaj. Po vrnitvi je omenil, da so njegove baterije polne, glava pa neverjetno lahka, tako da je nared za »misijo Soči«.
»Če pogledate na seznam mojih uspehov, boste hitro videli, da mi manjka le še posamično zlato z OI. To je seveda moj veliki cilj in hkrati tudi motivacija,« je poudaril 24-letni Tirolec in pripomnil, da se z veseljem ozira nazaj na vse svoje zmage, za katere pa je – kot je zaupal – prelil ogromno znoja.
»Že kot otrok sem treniral zelo trdo in profesionalno, počel pa sem le tisto, kar je bilo pomembno zame. Glede tega se vse do danes ni nič spremenilo,« je avstrijski as, ki je moral na prejšnjih zimskih OI na obeh posamičnih tekmah premoč priznati zgolj Švicarju Simonu Ammannu in Poljaku Adamu Malyszu, razkril skrivnost svojega uspeha in se ob tem vnovič zahvalil vsem, ki so mu tako ali drugače stali ob strani.
Zlasti materi Angeliki in očetu Paulu, življenjski sopotnici Sandri Stiegler, sicer nekdanji smučarski tekačici, ter stricu in menedžerju Markusu Procku, pred leti enemu od najboljših sankačev na svetu in med drugim dobitniku treh kolajn na OI. Ker je perfekcionist, s Schlierenzauerjem ni lahko delati. »Uspešni športniki so zmeraj zahtevni, ker hočejo biti vedno boljši od najboljših,« je pojasnil glavni trener avstrijske reprezentance Alexander Pointner.
Da mu doslej v sezoni ni šlo po načrtih, je branilec velikega kristalnega globusa pripisal tudi čedalje močnejši konkurenci (»Veliko tekem je bilo izjemno izenačenih.«), na Soči pa ima lepe spomine, saj je decembra 2012 na tamkajšnji generalki za OI v svojo korist odločil prvo od dveh preizkušenj na srednji skakalnici (HS-106). »Naprava je sodobna s čudovitim zaletiščem in moram priznati, da sem se na njej počutil precej domače. Upam le, da bodo tekme poštene, na kar pa žal nimam vpliva,« si je zaželel Schlierenzauer.
V Sočiju bi se mu uresničile sanje, če bi preizkušnje minile v enakovrednih razmerah in bi postregle z nepozabnim skakalnim šovom, ki bi se končal z avstrijsko himno njemu v čast. Ker pa ni stroj, kakor rad poudari, bo pripravljen na vse možne scenarije.
