Tiskane izdaje
Za moštvene uspehe so seveda vselej zaslužni vsi člani ekipe, toda pri bronasti kolajni slovenske skakalne reprezentance na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju je treba vendarle posebej izpostaviti Roberta Kranjca. »Leteči Kranjčan« je namreč 18. februarja leta 2002 prispeval levji delež k prvemu in še vedno edinemu odličju naših skakalcev na največji zimski športni prireditvi v zgodovini samostojne Slovenije.
Po nastopu našega prvega tekmovalca Damjana Frasa (120 m) je slovenska ekipa na takratni moštveni tekmi držala peto mesto, na četrto pa jo je zatem pomaknil Primož Peterka (118,5 m). V tretji »predaji« je »eksplodiral« Kranjec, ki je z največjo daljavo tekme (133 m) našo zasedbo popeljal celo v vodstvo. »Prvič sem takoj občutil, da sem povsem zadel odskok,« je razkril tedaj 20-letni Kranjčan. Po njem je za Slovenijo nastopil Peter Žonta (121,5 m), ki pa ni mogel odbiti napadov zelo razpoloženih Martina Schmitta (131,5 m) in Janneja Ahonena (129 m), tako da je naša ekipa zdrsnila na tretje mesto za Nemčijo in Finsko, ki pa ga je držala trdno pred Avstrijo in Japonsko. Sanje o kolajni tedaj niso bile več tako utopične.
Ko nato tekmeci kljub ne najbolje posrečenemu skoku Frasa (113 m) niso zasukali poteka sebi v prid in je Peterka (121,5 m) dobil neposredni dvoboj z Avstrijcem Andreasom Widhölzlom (117 m), se je v boju za bronasto kolajno jeziček na tehtnici odločno prevesil na stran Slovencev. Kranjec je z novim izvrstnim poskusom (124,5 m) prednost pred severnimi sosedi povečal že na zajetnih dvajset točk, nato pa skupaj s Frasom in Peterko nestrpno čakal na zadnji nastop Žonte. »Peter je zanesljiv, zato ne moremo biti več ob kolajno,« je bil trdno prepričan moravški »orel«, čigar napoved se je uresničila, saj je Ljubljančan takrat, ko je bilo to najbolj potrebno, prikazal enega od svojih najboljših skokov v sezoni (124 m) in z njim potrdil končno tretje mesto naše četverice.
Damjan, Primož in Robert so mu radostno zaploskali, nakar so se začeli vsi skupaj z bronastim odličjem (mimogrede: v dvoboju za zlato so Nemci nato za pičlo desetinko točke ugnali Fince) veseliti enega od največjih uspehov slovenskega skakalnega športa. »Na vrhu zaletišča sem bil kot v transu. Nisem natanko vedel, kako stojimo. Tvegal sem in posrečilo se mi je,« se je smejalo Žonti, medtem ko je Kranjec, ki je bil – če bi upoštevali zgolj točke – drugi najboljši posameznik ekipne preizkušnje za švicarskim šampionom Simonom Ammannom, poudaril, da so se mu s kolajno uresničile sanje.
Zanjo je – podobno kot tudi drugi člani ekipe – ogromno pregaral, moral je premagati veliko nasprotovanj in preliti mnogo znoja. Najprej se je moral prek celinskega pokala uvrstiti v udarno slovensko moštvo za tekme svetovnega pokala (skupaj s Peterko sta se morala zato poleti '01 udeležiti celo preizkušenj »2. skakalne lige« onstran Atlantika) in nato še v odpravo za olimpijske igre v Salt Lake Cityju. »Zdaj imam olimpijsko kolajno že v žepu. Z njo se ne more pohvaliti vsak športnik, zato sem seveda presrečen,« ni skrival navdušenja »leteči Kranjčan«, ki je bil tedaj na veliki skakalnici z enajstim mestom najboljši Slovenec tudi na posamični tekmi. Na srednji napravi je ta čast pripadla desetouvrščenemu Peterki.
Naziv skakalnega kralja na 19. zimskih olimpijskih igrah pa si je prislužil Simon Ammann, ki se je v Salt Lake Cityju ovenčal z dvema zlatima kolajnama, potem ko je bil najboljši tako na 100- kot tudi na 130-metrski napravi. Izjemen dvojček lovorik je švicarski as osem let pozneje ponovil tudi na OI v Vancouvru.
Preberite še zgodbi o medaljah:
- Smučarskih skakalcev leta 1988: Norčič sanjal o Debelakovih stopničkah
- Katje Koren: Z otrdelimi nogami skozi zadnjih 10 vrat
