Bjørn Dæhlie, največji olimpionik doslej

Tek na smučeh je skandinavska domena. Ta šport je Skandinavcem dobesedno pisan na kožo, saj so vzdržljivi asketi, poleg tega pa jim naravni pogoji omogočajo številne primerjalne prednosti pred tekmeci iz drugih dežel.

Ko drugod po Evropi vlada indijansko poletje, tam na severu že vadijo klasično in drsalno tehniko na naravnem snegu. Podobno je tudi spomladi, ko zima tam gori potegne nekoliko dlje.

Zato sploh ni čudno, da se je na Norveškem rodil šampion, kakršnega še ni bilo. Bjørn Dæhlie je bil resda rojen v Elverumu, vendar se je kasneje preselil v Nannestad. Prav tej selitvi pripisuje precej razlogov, da se je razvil v tako fantastičnega športnika. Ko je odraščal, se je ukvarjal s pohodništvom, ribolovom, lovom, veslanjem po divjih vodah, nogometom in vsemi oblikami zimskih športov. Kot mladinec je sanjal o tem, da bo postal profesionalni nogometaš, vendar ga je trener prepričal, da se je resno posvetil teku na smučeh. Že v mladih letih je kazal izjemen potencial, predvsem pa je na različnih testih psihofizičnih sposobnosti dosegal rezultate, o kakršnih so lahko njegovi vrstniki le sanjali. Pozneje, ko je bil že uveljavljen tekmovalec, je dosegel neverjetno raven maksimalne porabe kisika. Izmerili so mu 96 ml kg/min. In to v času priprav, ko še ni bil v optimalni formi. Njegova osebna zdravnica je še danes prepričana, da bi sredi sezone zagotovo presegel magično stotico.

Norvežani so Dæhlieja prvič uvrstili v olimpijsko ekipo za igre v Calgaryju 1988. Tam sicer ni nastopil na nobeni tekmi, a se je kljub vsemu veliko naučil. Naslednje leto je prvič nastopil na svetovnem prvenstvu, kjer je zasedel 11. in 15. mesto. Decembra 1989 je prvič v svoji karieri zmagal na tekmi svetovnega pokala. Na najvišji stopnički je kasneje stal še 45-krat. Na svetovnem prvenstvu leta 1991 je prvič postal svetovni prvak. Naslov je bil nepričakovan, saj Dæhlie po splošno uveljavljenih merilih še ni bil dovolj izkušen za tak podvig, a je v teku na petnajst kilometrov vseeno brez težav premagal legendarnega Gundeja Svana. Poleg tega pa je bil član zmagovite štafete 4 x 10 kilometrov.

Dæhlie je začel prevlado na igrah 1992 v Albertvillu. Tam je osvojil tri zlate kolajne, med drugim je slavil zmago tudi na prestižni 50-kilometrski preizkušnji, za nameček je osvojil še srebrno kolajno. Naslednje olimpijske igre so bile na sporedu že čez dve leti, saj so prav tedaj pri Mednarodnem olimpijskem komiteju spremenili urnik, tako da letne in zimske igre niso bile organizirane v istem letu. 1994. je Dæhlie nastopal na domačem terenu, v Lillehammerju. Pred domačimi navijači je osvojil dve zlati in dve srebrni kolajni. Nekoliko grenak priokus mu je pustil le poraz v štafeti 4 x 10 kilometrov, v kateri ga je v zadnji predaji v izjemnem finišu prehitel Italijan Silvio Fauner. V Naganu 1998 so mu okoli vratu spet obesili tri zlate kolajne in še srebro za povrh. Na Japonskem je Norvežan stkal tesno prijateljstvo s Kenijcem Phillipom Boitom, ki ga je potem, ko je zmagal v tekmi na deset kilometrov, kar dvajset minut čakal v cilju. Dæhlie je načrtoval udeležbo na igrah v Salt Lake Cityu 2002, vendar je moral zaradi poškodbe, ki jo je staknil med rolanjem, predčasno končati kariero. Poleg olimpijskih zmag je bil tudi devetkratni svetovni prvak, na svetovnih prvenstvih pa je osvojil še pet srebrnih in tri bronaste kolajne. Med leti 1992 in 1999 je osvojil tudi šest velikih kristalnih globusov, dvakrat (1994, 1998) je sezono končal na drugem mestu.

Bjørn Dæhlie ima na Norveškem poseben status, je športno-kulturna ikona. Po končani karieri je postal uspešen poslovnež. Ukvarja se z nepremičninami, ima svojo znamko oblačil, za Salomon pa je iznašel poseben sistem smučarskih vezi.