Tiskane izdaje
Ko kdorkoli Juretu Koširju, enemu treh bronastih slovenskih junakov iz Lillehammerja '94, omeni olimpijski utrip, pri priči postane dobre volje. Ohranja namreč izjemno zanimanje za vse, kar se dogaja pot petimi krogi, naj si gre za poletje ali zimo. Pred dvema letoma je užival ob spremljanju dogodkov iz Londona, podobno bo zdaj, ko se bo zimska elita zbrala v Sočiju.
»Prav tiste igre v Sarajevu, pred natanko 30 leti, so bile prve, ki sem jih zares podrobno spremljal. In od takrat mi ne uide niti ena olimpijska prireditev. Ponosen sem na svoje nastope, zdaj stiskam pesti za naše športnike, obenem občudujem tudi njihove tekmece,« je ob začetku pogovora poudaril naš nekdanji as belih strmin, ki pa je tudi po tekmovalni upokojitvi zelo zapisan športu. Najbolj smučarskemu cirkusu, saj še naprej sodeluje z Rossignolom, svojim opremljevalcem iz obdobja, ko je še nabiral točke in kolajne. Ob tem vodi športno trgovino, pripada tudi izjemni zgodbi Medveščaka, kluba, ki se je opogumil in iz EBEL preskočil v najmočnejše klubsko hokejsko tekmovanje stare celine – KHL.
A v prihajajočih olimpijskih dneh bodo vse omenjene zadeve tudi trpele, saj bo Jure svoj urnik podredil dogajanju v Sočiju. »Če se spomnim, da sem nazadnje med dogodki v Londonu približno 80 ur namenil TV prenosom in oddajam, bo najbrž zdaj podobno. In četudi tradicionalno najbolj spremljam alpske in nordijske panoge vključno z biatlonom ter seveda hokejski turnir, namenim pozornost tudi bobu, kerlingu, novim disciplinam na snegu,« je omenil in se ozrl k svoji aktivni olimpijski preteklosti. Vanjo je vstopil že ob prvih igrah slovenske samostojnosti, v Albertvillu 1992. Spomnil se je predvsem izjemne vznesenosti in ponosa v naši odpravi, še bolj veselo bi bilo seveda, če bi se reprezentanca mlade države vrnila domov vsaj z eno kolajno. A za prve olimpijske stopničke so čez nekaj mesecev poskrbeli veslači v Barceloni, zimsko veselje je sledilo čez dve leti v Lillehammerju, takrat s tremi broni, tudi Juretovim v slalomu.
Mojstrančan je bil tedaj imenitno pripravljen, poldrugi mesec pred OI je prvič zmagal v slalomu za svetovni pokal, povrhu na domači podkorenski strmini, nakar je na Norveškem kandidiral za več odmevnih uvrstitev. »Pa ne le jaz! Takrat smo imeli najbolj popolno moško ekipo v alpskem smučanju v vseh letih osamosvojitve in prav žal mi je, da se nismo vrnili še s kakšno kolajno. Zelo blizu ji je bil Mitja Kunc, 5. v veleslalomu, konkurenčna najboljšim sta bila tudi Andrej Miklavc in Gregor Grilc. Bili smo imenitno pripravljeni,« se je spomnil nekdanji as in tako kot mnogi udeleženci iger na Norveškem omenil, da tako pristnih iger preprosto ni bilo več in jih najbrž tudi ne bo: »Takšne pripadnosti športnikom zlepa ne najdeš.«
Sam je tedaj kandidiral tudi za zlato, a sta bila Alberto Tomba in Thomas Stangassinger nepremagljiva. Prav z omenjenima tekmecema se je nenehno boril tudi med sezono, a pred njim je bilo še veliko tekmovalnih izzivov, svojo zbirko kolajn pa si je želel obogatiti čez štiri leta v olimpijskem Naganu. Bil je štiri leta bolj zrel, pri 26 letih na ravni vrhunske pripravljenosti in vsekakor med kandidati za vrh.
»A takrat je šlo na Japonskem marsikaj narobe, slovenski športniki so imeli tudi smolo,« je vzdihnil ob spominu na tri uvrstitve na 5. mesto – svoje, biatlonke Andreje Grašič in skakalca Primoža Peterke –, toda brez slovesne razglasitve na stopničkah. »Če pa se ozrem zgolj k svojima nastopoma, se seveda spomnim meglenih razmer v slalomu in nesrečnega odstopa ter 5. mesta v veleslalomu, ko pri zadnjem delu pred ciljem nisem zadel prave črte in sem tako ostal brez stopničk …«
Naslednjo olimpijsko priložnost je dočakal v Salt Lake Cityju, vmesno obdobje od Nagana mu je ponudilo več vrhunskih nastopov in prepoznavnost v smučarskem cirkusu, januarja '99 se je veselil še druge slalomske zmage v Kranjski Gori, pristavil je še kitzbühlsko, iger v ZDA pa si ni ohranil v lepem spominu. Pa ne zavoljo 9. mesta v slalomu, temveč zaradi izjemno slabo pripravljenih prog. »Tako slabih na olimpijskih igrah še nisem doživel, močno je nagajala tudi odjuga,« se je spomnil svoje zadnje udeležbe pod olimpijskimi krogi. Pri 30 letih se je poslovil od te družine, v Torinu 2006 ga ni bilo med udeleženci. A kot pravi, ga zgodba olimpijskih iger vedno znova očara. Tako bo tudi v Sočiju.
Preberite tudi pogovora z:
- Juretom Frankom: Brezksrbni fant s smučarskih razglednic ni bil pravi Jurijev obraz
- Bojanom Križajem: Zaradi olimpijske kolajne ni prikrajšan
