Pred pol leta v bob, zdaj piše zgodovino

Rdeča Poljana – Lanskega julija je Lauryn Williams zaradi poškodbe predčasno končala svojo zadnjo sezono v atletski karieri. Razočarana se je s kolegico Lolo Jones zapletla v pogovor o bobu, saj je slednja že dalj časa to panogo združevala z atletiko. Pol leta pozneje se je Williamsova vpisala v zgodovino, ko je na olimpijskih igrah v Sočiju osvojila srebro v bobu.

Zadnje čase ni tako malo primerov, da se šprinterji odločijo za poskus v bobu (nenazadnje sodi mednje tudi Damjan Zlatnar, slovenski rekorder na 110 m z ovirami), in pri ženskah so imeli Američani v Sočiju kar dve takšni predstavnici. Je pa res, da je Lolo Jones pritegnila veliko več pozornosti, gre za zelo priljubljeno tekmovalko, oprijel se je je celo vzdevek atletske Ane Kurnikove, ki je bila veliko bolj kot po rezultatih znana po videzu. A zdaj je Williamsova stopila iz sence svoje kolegice, saj se je v zgodovino zapisala šele kot peta športnica s kolajno tako na letnih kot na zimskih olimpijskih igrah.

Lani je namreč sklenila atletsko kariero, v kateri je med drugim v Londonu osvojila zlato olimpijsko kolajno z ameriško štafeto 4x100 m, v Atenah je bila na 100 m srebrna, medtem ko ima s svetovnih prvenstev tri naslove prvakinje in enega podprvakinje, njena osebna rekorda na 100 oziroma 200 m pa sta 10,88 in 22,27. Ko je zaradi poškodb sklenila atletsko kariero, se je brez resnega razmisleka odločila za avanturo z bobom, v katerega je prvič sedla avgusta in v katerem se je odlično znašla. Že prvi nastopi v svetovnem pokalu – od novembra naprej – so se zanjo izšli odlično, saj je bila v štirih nastopih dvakrat druga, enkrat pa je zmagala, januarja je bila izbrana v ekipo za Soči …

»Le kdo bi si pred pol leta mislil, da bom vozila bob, ali pa še več – da bom na odru za zmagovalke na olimpijskih igrah?« se ni mogla načuditi uspehu Williamsova, ki je do naslova olimpijske podprvakinje prišla z voznico Elano Mayers v bobu ZDA 1, v katerega je kljub pomanjkljivim izkušnjam napredovala le nekaj dni pred začetkom iger. Z Williamsovo in Mayersovo (že bronasto na OI v Vancouvru) se sicer ruska zgodba ni začela najbolj obetavno, saj sta se na prvem treningu zaleteli v steno in močno poškodovali bob, nato pa stopnjevali nastope, kemija je delovala vedno bolje, z vsakim poskusom sta bili bolj uigrani in na koncu ni veliko manjkalo, pa bi postali celo olimpijski prvakinji. Še po treh vožnjah sta bili namreč v vodstvu, v zadnji sta ju za desetinko prehiteli Kanadčanki Kaillie Humphries in Heather Moyse (Lolo Jones je bila 11.).

»Sem nisem prišla, da bi pisala zgodovino, temveč da bi pomagala ZDA. Naredila sem vse, kar sem lahko, navdušena sem nad najino predstavo in presrečna, da sem tu. Je pa res, da je od nekdaj moj cilj, ko stopim na štartno črto, zmaga,« se je veselila Williamsova in razkrila, da je bila to najbolj vznemirljiva izkušnja v njenem življenju. »Tako zelo sem vesela, da sem pristala v bobu,« je še dodala Američanka, ki jo je le desetinka ločila, da bi postala prva ženska z naslovom prvakinje tako na letnih kot zimskih igrah.

Doslej je namreč to uspelo le Američanu Eddieju Eaganu, ki je na OI 1920 v Antwerpnu zmagal v boksu in nato v Lake Placidu 1932 še v bobu štirisedu, še trojica pa se lahko pohvali s kolajno na obeh igrah. To so Norvežan Jacob Thullin Thams, zlati skakalec iz Chamonixa 1924 in srebrni jadralec iz Berlina 1936, ter Christa Luding in Clara Hughes. Nemka Ludingova je bila najprej odlična hitrostna drsalka (zlati kolajni v Sarajevu 1984 in Calgaryju 1988 ter srebrni v Calgaryju in Albertvillu 1992), nato pa kolesarka (srebro na dirkališču v Seulu 1988) in je edina, ki je zimsko in letno olimpijsko kolajno osvojila istega leta. Pred Williamsovo pa je ta redek dosežek nazadnje uspel Kanadčanki Hughesovi, dvakrat bronasti kolesarki na OI 1996 v Atlanti, nato pa hitrostni drsalki (zlato in srebro v Torinu 2006 ter bron v Salt Lake Cityju 2002 in Vancouvru 2010).