Picabo Street: Tina Maze ima izjemno telo

Picabo Street, olimpijska prvakinja iz Nagana 1998, se v dvaindvajsetih letih ni spremenila. Ko spregovori, se iz nje izlije težko ustavljiv vihar besed. Mediji so o prvi alpski smučarki, ki je v mnogočem spremenila odnos do ženskega smučanja (predvsem marketinško), spisali eno od najbolj legendarnih zgodb.

To je bila zgodba o dekletu, ki do tretjega leta ni imelo imena, potem pa so ga starši poimenovali po bližnjem kraju z indijanskim imenom »Svetlikajoča se voda«, ker so ji morali izdelati potni list za pot v Južno Ameriko. Za Picabo oziroma »Peek-a-boo« je njena mati povedala, da je »cukrček zlatega srca«.

Zaznamovali ste svetovno smučanje v devetdesetih letih. Bili ste zelo priljubljeni. Veliko deklic so poimenovali po vas. Kako se spominjate zlatih časov?

Tudi sama sem bila presenečena nad odzivom javnosti. Dejstvo pa je, da smučanje v Ameriki ni tako priljubljeno, kot so olimpijski prvaki. Spomnim se šova Davida Lettermana, pri katerem sem gostovala pri triindvajsetih. Takrat je vse letelo z raketno hitrostjo mimo mene, jaz pa sem uživala in še vedno uživam, ko se spominjam lepih časov. Pretirano pa se nikoli nisem pustila motiti. Odraščala sem v San Valleyju v Idahu. Imela sem zelo svobodno vzgojo, živela sem svoje življenje. To počnem tudi zdaj.

O srebrnem Lillehammerju 1994 pripovedujete veliko bolj doživeto kot o zlatem Naganu 1998. Zakaj?

Zato, ker sem se presenetila s kolajno. Bila je težka sezona, v kateri sem se v hitrih disciplinah prebijala v svetovni vrh in počasi napredovala. Ko sem se v Cortini d'Ampezzo uvrstila v deseterico, se mi je posvetilo, da bi mogoče v Lillehamerju lahko tudi kaj dosegla. Na treningih sem bila hitra, najhitrejša na zadnjem. Trudila sem se, da ne bi izgubila občutka. Osredotočala sem se tako, da sem si v glavi neprestano vrtela sliko, da sem zmagala. Na trenutke sem se spraševala, ali to morda le ni preveč. V ekipi so mi rekli, naj ne odneham, ker da je vizualizacija in virtualizacija odlična zadeva, da dosežeš tisto, kar si želiš. Če povem po pravici, sem tisto progo v glavi presmučala približno »osemstomilijonkrat«. Naslednje jutro sem bila pripravljena ...

Pravite, da je bil polarno mrzli Lillehammer topla, meglena in neverjetna izkušnja.

Vrhunci so v moji sapi, ko spregovorim o njih. Vsakič ko izdihnem, vidim oblak spominov. Če gledam nazaj, je, kot bi gledala skozi zamegljeno okno, na katerem se v božično okrašenem mestu nabira led. Občutek imam, kot da gledam skozi nekakšno ledeno luknjo. Vidim ljudi, ki plešejo z roko v roki, vzklikajo olimpijskemu prvaku v smuku Tommyju Moeju in pojejo vse najboljše Atleju Skaardalu. Občutim mrzlo sidro pod svojo ritjo, ko sem na poti na slalomsko tekmo. Medtem ko smučam slalom, slišim glas svojega trenerja, ki mi pravi, da smučam *** (ni lepa beseda).

Kjerkoli ste bili, ste žareli z energijo šampionke. Kako vam je to uspevalo?

Ko si na vrhu, se sprašuješ, kako bo po zmagi, kakšni bodo občutki, kako se bodo vedli ljudje okrog tebe, se bodo stvari zelo spremenile, kaj bo, če ne boš več tako motiviran, itn. Na vsa vprašanja sem imela že odgovore. Ko sem dobila olimpijsko kolajno, sem se počutila kot rockerska zvezdnica.

Kakšen je, razen vizualizacije in ponavljanja, pravzaprav recept za olimpijsko zmago?

Edini način je, da verjameš vase in imaš okrog sebe ljudi, ki ti nenehno ponavljajo, da verjamejo vate. Uspeh na veliki tekmi je 90 do 95 odstotkov v glavi tekmovalca oziroma tekmovalke. Včasih se moraš tudi preslepiti, da ohraniš pozitivni naboj.

V Sočiju ste komentatorka Fox Sporta. Tekmovališča ste si ogledali. Kako jih ocenjujete?

Menim, da so Soči 2014 prve olimpijske igre, kjer bodo vsi športniki v vseh disciplinah zadovoljni s tekmovališči. So vrhunsko pripravljena in so velik športni izziv. Bob, skeleton in sankanje imajo izredno težko progo. Tudi alpske proge so mične, predvsem pa favorizirajo smučarje in smučarke z znanjem. Odločila bo taktična zrelost, predvsem pa popolna zbranost, kar se je videlo že na moškem smuku. Prepričana sem, da bodo na ženski tekmi prevladovale smučarke, kot so Tina Maze, Maria Höfl-Riesch, Julia Mancuso in Stacey Cook. Verjamem, da ne bo nobenih presenečenj, ker bodo imele prednost smučarke, ki že dolgo tekmujejo, in vedo, kdaj lahko tvegajo in kdaj ne. Lahko se seveda pojavi dekle s prebliskom, ampak pomembne bodo izkušnje. To je take vrste smuk. Potem je tu še pritisk olimpijskih iger, ki se ga mora smučar lotiti taktično, da ga zdrži.

Tino Maze zagotovo poznate osebno, saj se je svetovnemu pokalu pridružila, ko ste ga vi zapuščali. Kaj menite o njenih rekordih v minuli sezoni?

Navdušena sem nad njo, tako kot vsi drugi. Spomnim se jo, ko je bila še začetnica. V Ameriki imamo reklamo za baterije Energizer, v kateri nastopa zajček, ki v nedogled tolče po bobnu. Ona me spominja na tega zajčka, ker ne odneha, neprestano dela. Zanima me, kako njeno telo ohranja to silno moč in energijo, kako to, da se ne utrudi, da je nič ne boli. Jaz sem ji bila v tej prvini podobna, so me pa nenehno bolela kolena. Najbrž tudi zaradi številnih poškodb in operacij. Še zdaj me bolijo zaradi vsega, kar sem počela. In potem pogledam njo ter se vprašam, kako ji uspe tako dolgo tekmovati brez poškodb. Genetsko je očitno zelo nadarjena. Blagoslovljena je prava beseda.

Kako si razlagate njen rezultatski padec v tej zimi?

Ni me presenetil, ker je težko v takem ritmu zdržati dve sezoni. Ima dovolj izkušenj, da ve, kako se osredotočiti na svoj cilj. Zato je upočasnila ritem in ne rine z glavo skozi zid. Te sezone se je lotila pametno in zelo taktično. Zdaj, ko ima v svetovnem pokalu vse, so olimpijske igre in svetovna prvenstva postali njeni največji cilji. To jo bo obdržalo v smučanju še nekaj časa. Ko pa bo enkrat imela tudi tega dovolj, bo nehala.

S čim se ukvarjate sicer?

Živim v Alabami in Park Cityju. Imam štiri fante – Elija, Daxa, Rorna in Treyjana. Razvijam nekaj poslov, povezanih s športom, razen smučanja pa se ukvarjam tudi s tekvondojem. Kot sem že rekla, uživam v svojem življenju.