Tiskane izdaje
Bila je še najstnica, ko je na smuku v Tignesu leta 1993 debitirala v svetovnem pokalu. Že na naslednji tekmi, superveleslalomu v Flachauu, se je veselila premierne zmage. »Alenka Dovžan je štartala s številko 62, jaz s 66. Trener Stojan Puhalj mi je na štartu dejal, da je Alenka četrta. 'Tudi ti lahko, da se,' je dodal. To ni bil pritisk, ampak spodbuda. Mislila sem si: z Alenko trenirava skupaj in tudi meni lahko uspe,« je razmišljala Mariborčanka Katja Koren Miklavec. »Mladostna neobremenjenost je bila eden od ključev takratnega uspeha ženske reprezentance. Zares kakovostno smo vadile pod Stojanovim vodstvom. Vsaka je delala za svoj cilj, toda vedele smo, da nam bo uspelo le, če bomo sodelovale. Razumljivo, nismo se ves čas strinjale v vsem, a naša prednost je bila, da smo se razumele, bile smo prijateljice,« je razpredala o »vražjih Slovenkah«. Dva meseca po debiju se je veselila vrhunca kariere: brona na svojih prvih (in zadnjih) olimpijskih igrah.
»Tekme v Lillehammerju nisem doživljala kot olimpijske, temveč kot običajne preizkušnje v nizu. Stojan nas je znal postaviti na realna tla, zato prevelike evforije nismo čutile. Res pa je, da smo bile vse dobro pripravljene. Že z drugim časom treninga smuka sem nakazala, da sem v odlični formi. Na tekmi sem vknjižila 10. mesto, v superveleslalomu sem bila sedma, v kombinaciji mesto više, v veleslalomu sem odstopila po odličnem vmesnem času, slalom pa je bil pika na i. Spomnim se, da mi je Robi Karlatec, serviser Pernille Wiberg, na štartu dejal, da Švedinja vodi. Pošalila sem se, češ, počakaj, jaz še nisem na cilju,« je povedala v smehu sogovornica, ki se je s štartne hišice pognala s številko 33. V cilju je zmedeno gledala v semafor, na katerem se je ob njenem imenu izpisala enica. »Med vsemi disciplinami smo najmanj trenirale slalom. Ne, nisem pričakovala takšnega rezultata,« je poudarila.
Med premorom pred finalom je bila povsem sproščena. »Spomnim se, da nam je skupina Slovencev prinesla potico,« je obujala dogajanje pred dvajsetimi leti. Na drugo progo se je podala zadnja. »Prav nobenega bremena nisem čutila vse do zadnjih desetih vrat, ko so noge nenadoma otrdele. Ko sem ob svojem imenu zagledala trojko, me je zajel val sreče. Kolajna je bila moja,« je opisovala občutja. Prva ji je planila v objem Dovžanova. »Bilo mi je vseeno, katero odličje sem dobila. Ko pa sem razmišljala pozneje za nazaj, sem spoznala, da sem v zadnjih desetih vratih izgubila naslov olimpijske prvakinje,« je razkrila in dodala, da so jo zmotile opazke, češ, saj je še mlada in imela bo še veliko priložnosti za dokazovanje. »Težko kaj takega rečeš, saj je življenje nepredvidljivo. Čez tri leta sem namreč končala kariero,« je povedala.
Njen spomin na Lillehammer je lep tudi zaradi čudovitega vzdušja. »Nekega jutra je termometer pokazal 19 stopinj pod ničlo, kar se nam je – bil je zares hud mraz – zdelo toplo. Njihove lesene hišice, pokrite s snegom, so bile idilične. Dih jemajoče pa kolone ljudi, ki so se vile proti tekmovališčem. Pri vseh športih je bilo ogromno navijačev, največ pa pri teku na smučeh in biatlonu,« je dejala. Všeč ji je bila povezanost znotraj slovenske olimpijske reprezentance, ki se je znala tudi zabavati. »Alenki so razobesili stvari po olimpijski vasi, meni pa so iz sobe odnesli posteljo,« je dejala.
Naslov slalomske prvakinje je šel v roke legendarni Vreni Schneider. Sta se razumeli? »V našem športu ni zvezdništva in žarometov, navsezadnje s(m)o alpski smučarji vse dneve v hribih. Vreni je morda na zunaj delovala grobo, a bila je izjemno prijazna, kolegialna in vedno pripravljena pomagati,« je misli strnila mama odbojkaric Gaje in Kiare.
Korenova, sicer predsednica sveta Fundacije za šport, bo zvesto sledila tudi igram v Sočiju. Najbolj jo je v tej sezoni prepričala ameriška najstnica Mikaela Shiffrin. »Smuča izjemno lahkotno. Tako kot Tina Maze v prejšnji sezoni. Ko si v formi, te nič ne zmoti,« je komentirala novi rod. V moški konkurenci navija za Nemca Felixa Neureutherja. »V prejšnjih zimah se mu pogosto ni izšlo. Zdaj je njegov čas. Zdi se mi pristen in veselim se njegovih rezultatov,« je ob slovenskih tekmovalcih, za katere vselej stiska pesti, razkrila svoje najljubše iz drugih ekip.
Preberite še zgodbi o odličjih:
- Mateje Svet: Le »pekel« izlušči šampione
- Smučarskih skakalcev leta 1988: Norčič sanjal o Debelakovih stopničkah
