Tiskane izdaje
Dean Bombač je junija 2012 razočarano stal pred dvorano v Guimãraesu, ko so se njegovi tovariši ogrevali za tekmo proti Portugalski. Zmajeval je z glavo, ker ga je selektor Boris Denič kot zadnjega prečrtal s seznama, ob tem pa ga tolažil, da njegov čas prihaja in da ga čaka izjemna kariera, če bo le potrpežljiv. Prerokba se uresničuje. Biser koprskega rokometa je štiri leta kasneje član evropskega prvaka iz Kielc in eden glavnih adutov v reprezentanci Veselina Vujovića, pred katero je gostovanje v Lizboni v kvalifikacijah za EP 2018.
Slovenija je tedaj tudi brez Bombača zmagala in se uvrstila na SP v Španiji, kjer je osvojila četrto mesto. Bombača niti tam ni bilo, na velikem tekmovanju je debitiral šele lani na SP v Katarju, kjer se ni izšlo po njegovih načrtih in je moral razočaran predčasno zapustiti slovenski tabor. Tudi na letošnjem EP na Poljskem si je obetal več od 14. mesta in na OI v Riu je zaradi bolezni izpustil najbolj pomembno tekmo, četrtfinale proti Danski …
»Na začetku se res ni razvijalo po mojih željah. Pogosto sem opravil priprave, potem pa izpadel s seznama. Razočaran sem bil, vendar sem vztrajal, kar se mi obrestuje. Igranje za reprezentanco je največja čast, ki lahko doleti športnika. Čas, ki ga preživim s fanti, je neprecenljiv. Za vsako bitje, ne samo človeka, so na tem svetu vzponi in padci. Upam, da bomo tudi po OI v vzponu in naredili še ta korak, o katerem vsi sanjamo, in nekega dne vzeli kolajno,« najvišje meri simpatični Deki z dinamitom v desnici.
Tudi krivulja njegove klubske kariere še zdaleč ni bila premočrtna. Matični Cimos, v katerem si je pridobil bogate izkušnje, z njim osvojil državno prvenstvo (2011) in se prebil v četrtfinale lige prvakov, je neslavno propadel pod težo dolgov in »Deki« je končno sprejel Deničevo povabilo v Minsk, kjer pa je visokoleteča zgodba Dinama kratko trajala in Bombač se je za nekaj mesecev zatekel v Francijo k Aixu trenerja Zvonimirja Serdarušića. Vmes pa se je zanj ogrel Pick Szeged in šele v dveh sezonah na Madžarskem je srednji zunanji igralec zablestel v vsem sijaju. Bilo je samo vprašanje, kdo od velikanov ga bo zvabil v svoje vrste. Najbolj odločni so bili pri evropskih prvakih iz Kielc, najbrž tudi na priporočilo Uroša Zormana, vzornika in prijatelja. S Kielcami je v tej sezoni že premagal Celje in slavil zmago tudi v Szegedu, kjer so ga navijači pozdravili s stoječimi ovacijami.
Foto: Tadej Regent/Delo.
Rokometni romantiki pravijo, da je Bombač eden zadnjih predstavnikov izumirajoče vrste na evolucijski veji in dostojni naslednik mojstrov, kot so bili Jackson Richardson, Ivano Balić in je še vedno Zorman. V rokometu gre vse bolj na moč, višino in hitrost in organizatorji igre pri tem niso izjema. Bombač ni ravno krhek mož (188 cm, 92 kg), ima pa tudi nekaj, kar večini primanjkuje – izostren občutek za igro, prefinjenost, primorski šarm in balkansko predrznost. Dolgolasega fanta s plemenitim trebuščkom (nutelli se še vedno težko upre) in konkavno obliko nog je že marsikdo podcenil in to tudi drago plačal … »Saj ni vse v mišicah, centimetrih in kilogramih, nekaj je tudi v občutku in glavi,« pravi Koprčan.
Na Poljskem se je dobro znašel z družino. Žena Tjaša, sestra rokometnih bratov Tineta in Nejca Poklarja, mu je povila že dva otroka. Triletni Emmi se je poleti pridružil Iker. Zapriseženi navijač Milana gotovo ne bi potomca poimenoval po Ikerju Casillasu, legendarnemu vratarju Real Madrida in zdaj Porta … »Brez skrbi, prej po Ikerju Romeru, ki je bil eden mojih vzornikov. Resnica pa je, da je nama s Tjašo ime padlo v uho že v Minsku, tako je bilo ime sinu španskega soigralca Mikela Garcie Aguirrezabalage,« je razkril tudi vse bolj porisani in poslikani Bombač, ki pa še nima tatuja, posvečenemu Ikerju, kakršnega ima za Emmo na desni roki: »Ni še bilo časa, predvidevam, da si ga bom dal narediti med decembrskimi prazniki. Na isti roki.«
Po dveh letih, ki jih je družina preživela na Madžarskem, se ni bilo lahko privaditi na novo okolje. »Sprva je bilo nekaj težav, vendar smo se že ujeli in Poljsko sprejeli kot novi dom. Emma hodi v vrtec in je že začela govoriti poljsko. Madžarščina je precej težja in v tem smislu nam je vsem lažje,« je povedal igralec s številko 44, ki ne more reči, da je prestop v Kielce vrhunec klubske kariere ali le še ena postaja na poti k še bolj imenitnim klubom, kot so Barcelona, Kiel, Veszprém, PSG. »V tem športu ni nič gotovega. Niti pogodbe ne veljajo nič, ko gre enkrat narobe. Le kdo si je mislil, da bo Cimos ugasnil čez noč, pa Dinamo, okrog katerega se je vrtel velik denar? Življenje me je naučilo, da je treba uživati v trenutku, zato se ne ukvarjam s prihodnostjo. Za zdaj sem v Kielcah srečen, to je bil korak naprej v karieri. V ekipi so me odlično prejeli, imam tudi Zormana. Navijači so čudoviti, tudi ko smo nazadnje izgubili doma proti Rhein-Neckarju, so nas za trud nagradili z aplavzom. Tega v Sloveniji zlepa ne doživiš.«
Na prvo mesto pa Bombač vselej postavlja reprezentanco. Zdaj upa, da bo bolj zadovoljen kot prejšnja tekmovanja zapuščal prihajajoče januarsko SP v Franciji. A še pred tem ga čaka tekma na Portugalskem, kjer bi si lahko Slovenija z zmago že tako rekoč zagotovila nastop na euru 2018, ki ga bo gostila sosednja Hrvaška: »Proti Švici smo imeli težave, vendar smo se v slogu velike reprezentance izvlekli. Pred nami je Portugalska, kjer bo še veliko težje, vendar ne smemo bežati od vloge favoritov. Vendarle smo šesta reprezentanca iz Ria,« poudarja Bombač, ki je pričakoval, da bo že po OI stopil v Zormanove čevlje, vendar je kapetan preložil napovedano reprezentančno upokojitev. »Spremembe se dogajajo, in ko se bosta Uroš in Gorazd (vratar Škof, op. p.) nekega dne zares poslovila, bo gotovo nastala nekakšna praznina. A verjamem, da smo vsi mi mlajši igralci, ki smo v bistvu že kar staroselci v reprezentanci, pripravljeni stopiti v njune čevlje. Prihaja čas, ko bomo morali dobivati več priložnosti in prevzeti odgovornost,« se neizogibnega zaveda Bombač, ki s tem Zormana nikakor ne sili v pokoj: »V težkih trenutkih bi nam še vedno prišel zelo prav, saj je daleč najbolj izkušen med nami. Ko se tekma lomi, ga krvavo potrebuješ, ampak tudi mi, ki smo za njim, se moramo naučiti igrati takšne tekme. Jaz delam, kakor da bo Zorman še deset let z nami, hkrati pa sem v vsakem trenutku pripravljen od njega prevzeti vajeti.«
