Bombač vzel slamico in pil Zormanovo znanje

Pretekli praznični dnevi so bili za slovenske rokometaše garaški. V Zrečah so se potili z eno samo novoletno zaobljubo: navdušiti na EP na Poljskem. A na božični dan in silvestrovo je selektor Veselin Vujović reprezentantom le namenil prosto, Dean Bombač pa se je tako z veseljem vrnil k družini in prijateljem na svojo ljubo Primorsko.

A z enakim zanosom se je znova vrnil tudi na Štajersko: »Seveda bi bili v teh prazničnih dneh raje z družinami. Ni lahko, a saj smo vedeli, da bo tako. To je naš posel, z reprezentanco smo zaradi ponosa, družina pa to podpira. Naši najbližji vedo, da je to posebna čast. Mesec, ki je pred nami, bo še malo težji, treba bo potrpeti in se navaditi, da malo manj vidiš svoje otroke,« je začel klepet 26-letni Koprčan, eden najbolj vročih slovenskih reprezentantov, ki v tej sezoni blesti v dresu madžarskega Pick Szegeda. V ligi prvakov je trenutno drugi najboljši strelec, nasprotnikom je nasul že 73 golov. »Enostavno sem se našel v sistemu, trener Juan Pastor mi izjemno zaupa in na igrišču se lahko odločam sam. Lažje je igrati, ko imaš tako podporo, veliko vlogo pa imajo na koncu tudi soigralci, ki verjamejo vate,« je povedal o svojih odličnih predstavah.

Kot je dejal, je na Madžarskem dočakal svoj razcvet, predvsem zaradi odličnega rokometnega okolja. »Dobil sem nekoliko drugačen pogled na določene nianse, ki morda sicer sploh niso vidne, a lahko spremenijo igro. Veliko sem se naučil od trenerja, še zlasti o razmišljanju v rokometu,« je dejal in se strinjal, da je pri 26 letih dozorel igralec, ki tudi že ima za seboj dovolj kilometrine, da doseže svoj vrhunec. »Toda zdaj je treba še naprej dobro trenirati, napredovati, se izboljšati v določenih stvareh, slediti najvišjim ciljem.«

Na otroško igrišče

Čeprav je zelo navezan na dom, se zaveda, da mu brez selitve v tujino ne bi uspelo stopiti na raven najboljših evropskih rokometašev. »Seveda pogrešam dom, toda v tujini imam svoj red in disciplino. Dobro vem, zakaj sem odšel. Morda tudi prej doma svojega športa nisem jemal tako profesionalno, imel sem veliko prijateljev in bil ves čas z njimi naokrog. V tujini pa sta le družina in rokomet, nič drugega,« je priznal in nekaj besed namenil še hčeri Emmi in ženi Tjaši, svojima najzvestejšima navijačicama, ki tudi v tetovaži spremljata njegovo srečno in natančno roko. Okoli dveletnice se tudi vrti njegov svet, ko zapusti športno dvorano. No, z rokometnega igrišča gre na otroško. »Skoraj ves prosti čas je namenjen njej, kar si otrok tudi zasluži. Če ne bi bili skupaj, bi bilo zelo težko, tega si ne bi želel, tudi moji dve ne. Družina me podpira na vsakem koraku, to pa mi tudi največ pomeni,« je povedal o življenju v Szegedu, mestu ob srbski in romunski meji. Kot pravi, se tam vsi že povsem domače počutijo, hčer so vpisali v vrtec. »Madžarščine bi se bilo tako ali tako pretežko naučiti, ni pa težav z angleščino. Poleg tega imamo tudi veliko prijateljev soigralcev z Balkana, s katerimi se veliko družimo. Tudi v klubu so nam priskočili na pomoč in uredili stvari za vso družino. To veliko pomeni, tako sam res nimaš nobenih skrbi.«

Drugačna je bila izkušnja v Belorusiji. Med hladnimi ljudmi, ki so se ves čas držali zase, se ni dobro počutil. Tudi rokomet ni bil na tako visoki ravni kot na Madžarskem, Dinamo Minsk, ki ga je vodil nekdanji selektor Boris Denič, je izstopal, druge ekipe so bile za razred slabše. »Je pa bila to ena izkušnja več v življenju.« V tistem času je bil kajpak še toliko bolj vesel vsake vrnitve v Koper, kjer je njegov najljubši šport zdaj postal »ribičija«. Ko se odpravi na barko s prijatelji, je to zanj najboljša sprostitev. Tam seveda ne manjka športnih debat; sam veliko spremlja angleško in špansko nogometno ligo: »Moj Milan je trenutno pač preslab in se potem preveč živciram.«

Z nogometno žogo so povezani tudi njegovi športni začetki v domačem mestu. V rokomet ga je pot zanesla po naključju, šele po tem, ko je opustil nogomet, za katerega ga je navdušil pokojni dedek, ki je bil tudi njegov prvi trener. »Malo sem izstopal in premakniti so me hoteli k dve leti starejši generaciji. Tako pa nisem hotel več na treninge, saj sem hotel biti pri dedku. Tako se je moja nogometna pot končala, starši pa so menili, naj poskusim še z rokometom. Bilo mi je všeč in zdaj sem tu, kjer sem.«

V iskanju »pokvarjenosti«

Že v najstniških letih je postal njegov veliki idol Ivano Balić, od hrvaškega zvezdnika še danes dobi navdih na kakšnem posnetku. »Moram pa povedati, da sem se veliko naučil tudi od Uroša Zormana. Zato je bilo zame še toliko bolje, da sem lahko z njim treniral, od njega se lahko kot igralec res veliko naučiš, če seveda želiš. Uroš pomaga in svetuje, pri takem vrhunskem igralcu je treba le vzeti slamico in piti,« je bil poln hvale na račun reprezentančnega kapetana, ki bo kmalu tudi njegov klubski soigralec – Bombač je namreč že pred letom dni podpisal pogodbo s poljskimi Kielcami, kamor se bo preselil poleti.

Primorec pa bi lahko tudi v reprezentanci nosil vse vidnejšo vlogo. A sam pravi, da ni pomembno, ali igra Bombač, Zorman ali kdo drug, pomembno je, da Slovenija zmaguje. »Kako in s kom bo zmagovala, sploh ni pomembno, kdor je na igrišču, mora dati maksimum, pokazati moramo, da je vsa ekipa iz pravega testa.« Prepričan je bil tudi, da bi jim do tega lahko pomagal tudi Vujovićev pristop: »Naš selektor je zanimiva osebnost, je poseben v pozitivnem smislu. Stalno te ima pod nekakšnim pritiskom in provocira, da iz tebe izvleče najboljše. Prepričan sem, da nam bo dal tudi 'pokvarjenost', ki jo morda z Balkana najbolj pogrešamo Slovenci, potrebujemo več predrznosti. Na treningih gre vse na nož, treba je umreti za vsako žogo.«