Bregar 2.0, uspešna nadgradnja sistemov Marta-Tone

Pri nas je veliko rokometnih trenerjev, tudi vrhunskih, a malo je takšnih, ki imajo v sebi nekaj več. Pri Urošu Bregarju strokovnost in predanost delu nikdar nista bili vprašljivi, a šele v zadnjem letu je 37-letni Ljubljančan pokazal, da sodi v najvišjo kategorijo. Potem ko je Slovenke po šestih letih popeljal na veliko tekmovanje – čez šest dni jih čaka nastop na EP –, je poskrbel za prebujenje Krima Mercatorja v ligi prvakinj.

Zdi se, da se je pozlatilo vse, kar ste se lotili, odkar ste se vrnili v domovino. Imate Midasov dotik?

Res se ne morem pritoževati. Toda pred tem sem doživel kar nekaj bridkih razočaranj in tudi ta zgodba ne bo večna. Naj pa le traja, dokler lahko.

Vaša prva izkušnja v vlogi prvega trenerja se ni izšla po željah. V madžarskem Vacu so vas januarja letos kar hitro odslovili. Zakaj?

Zgodba je bila zasnovana dobro in tudi začelo se je tako, potem pa je prišel niz slabših rezultatov in z direktorico, bivšo igralko Eriko Kirsner, sva se znašla na nasprotnih bregovih. Ker nisem imel podpore, smo se sporazumno razšli. So pa bili do mene finančno korektni, izkušnja je bila pozitivna.

Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo. Že dober mesec pozneje ste zasedli Krimovo klop. A prvenstvo je že bilo izgubljeno …

Hotel sem si vzeti pol leta premora in se posvetiti reprezentanci, a je prišel klic, ki ga nisem mogel zavrniti. Prišel sem, ko je Krim dosegel dno, rešitve ni bilo več, naslov je šel v Zagorje. Toda dobili smo vse preostale tekme, osvojili tudi pokal in pokazali napredek, ki ga kažemo tudi zdaj v ligi prvakinj.

Tako v reprezentanci kot pri Krimu ste zamenjali nekdanjo nadrejeno Marto Bon. So odnosi med vama zato skrhani?

Po reprezentančni zgodbi septembra lani sva se enkrat srečala, nisva pa se še pogovorila. Verjamem, da se nekega dne bova, očitno mora preteči še nekaj časa. Nikdar pa nisem čutil, da bi bila z njene strani kakšna velika zamera.

Na Krimu ste bili pomočnik Tonetu Tislju, Robertu Begušu, Bojanu Čotarju in Bonovi. Od koga ste pobrali največ?

Težko bi rekel. Pri Tonetu sem takoj spoznal, kaj je čisti profesionalizem, v katerem ni demokracije. S trdim delom do rezultata, to je bilo njegovo vodilo. Hvaležen sem mu, ker me je pripeljal v vrhunski rokomet. Čotar je gotovo eden od najboljših trenerjev pri nas, je zelo analitičen in mojster kombinatorike. Marta je popolno nasprotje Tislja, poudarja povezovanje in sodelovanje, je prav tako vrhunska trenerka, a bolj razume igralke in jih posluša, kar je tudi pomembno za dober rezultat.

In kakšen tip trenerja ste vi?

Težko bi rekel, da sem mešanica naštetih, sem pa od vsakega nekaj vzel, zraven pa dodal nekaj svojega. Spoznal sem, da brez trdega dela ni rezultata, prav tako ne brez razumevanja igralk in tudi ne brez temeljite analize in načrtovanja.

Je vaša zgodba izključno povezana z ženskim rokometom ali se še kdaj vidite tudi na klopi pri moških, kot ste bili v Grosuplju?

Toliko let sem že v ženskem rokometu, da poznam vsako mlado igralko v Evropi, poznam tudi nekatere principe v ženskem rokometu, ki so drugačni kot pri moških, zato menim, da se bom raje držal deklet.

Drugo sodelovanje s Tisljem se je končalo, ko vas je zamenjal z Branko Mijatović. Takrat ste bili precej razočarani, toda morda je bila to nesreča v preobleki ...

Tonetu ne morem ničesar zameriti. Nisva imela konfliktov, toda jaz sem tedaj že imel močno željo po vodenju. Nisem pa ga hotel rušiti za hrbtom. Morda je bilo bolje, da sva se razšla, čeprav mi je bilo sprva težko pri srcu. Vsaka zgodba se enkrat konča in nekega dne se bo tudi moja na Krimu. Gotovo se bom še kdaj preizkusil v tujini.

Ponudila se vam je priložnost v Vardarju. Kakšna je bila izkušnja v Skopju, kjer je alfa in omega muhasti lastnik Sergej Samsonenko?

Iz denarnega vidika je Samsonenko res pravi gospod in človek. Toda v rokometu je čisti laik, vseeno pa je imel navado, da je vzel tablo in trenerjem risal, kako je treba igrati. Marsikaj se je dogajalo, bilo je burno in tudi koristno.

Ste si lansko jesen mislili, da boste čez leto vodili reprezentanco na EP in Krim v glavnem delu lige prvakinj?

Pri reprezentanci sem bil zelo realen. Vedel sem, da bomo v kvalifikacijah težko boljši od Črne gore in Hrvaške, pa tudi, da nas lahko na EP pripelje tretje mesto. Zato po prvem porazu na Hrvaškem nisem zganjal preplaha in sem verjel v uspeh. Izšlo se je, zmaga v Celju proti Hrvaški je bila imenitna. Na Krimu smo najprej imeli nekaj sreče, da smo dobili organizacijo kvalifikacijskega turnirja, na katerem smo lažje, kot smo pričakovali, prišli do lige prvakinj. Tam pa smo še stopnjevali formo in prišli do teh štirih zmag. Ponosen sem, ker smo z igralkami, ki so v Evropi popolna neznanka, premagali ekipe, kot so Sävehof, Esbjerg in predvsem Larvik. Da smo nazadnje na Norveškem zabili 36 golov, je zares nekaj fantastičnega. Zdaj že marsikdo ve za Lizo Omoregie in Mišo Marinček, ki sta se znašli v ospredju zanimanja, a tudi druge igralke nosijo zasluge za uspeh.

Reprezentančno zgodbo ste začeli z visokim porazom na Hrvaškem, Krimovo z visokim porazom na Danskem, pa se je obakrat izšlo dobro. Toda EP na Švedskem ne bi veljalo začeti s porazom, saj bo že prva tekma v nedeljo s Srbijo verjetno ključna v boju za drugi del. Švedska in Španija sta za vas bržčas nepremagljivi.

Res je, da je Srbija na papirju najlažja tekmica. Nanjo se moramo čim bolje pripraviti. Najprej pa moramo pogasiti evforijo, ki vlada med dekleti v pričakovanju nastopa na veliki sceni, in jih pripraviti na trd boj na vseh treh tekmah in še kakšni več. Seveda lahko premagamo Srbijo, toda ostati moramo na trdnih tleh, vsak mora opraviti svoj del naloge. Se pa vsi skupaj veselimo nastopa po šestih letih odsotnosti, tudi zame bo to prvič in obletavajo me mravljinci. Reprezentanca ima kakovost in izkušnje, da se lahko meri tudi z najboljšimi.

Vam je žal, ker na priprave niste povabili Alje Koren, ki je zablestela na zadnjih tekmah lige prvakinj?

Poglejte, Barbara Lazović in Ana Gros sta boljši na desnem zunanjem položaju, na krilu pa ocenjujem, da je poleg Neli Irman boljša izbira Janja Rebolj, ker je koristnejša v obrambi. Sem pa vesel, da se je Alja razigrala, zanjo reprezentanca nikakor ni zaprta. Sploh ko bo Irmanova sklenila kariero.

Na Krimu še bolj blesti mlada Bolgarka Elizabeth Omoregie, najboljša igralka zadnjega kola LP. Že tretjo sezono je tukaj, je kakšna možnost, da bi zaigrala za Slovenijo?

Za Slovenijo bi bilo to super, saj napreduje z velikimi koraki. Kdor jo bo skušal prepričati, da prestopi k nam, pa bo moral imeti zares dobre pogajalske spretnosti. Ne vem, če si to želi.

Kakšen je doseg tega rodu? Ekipa je še vedno dokaj mlada, za redke nosilke igre bi lahko rekli, da so v jeseni karier. Lahko pričakujemo izboljšanje najboljše uvrstitve – 8. mesta s SP 2003?

Zakaj pa ne? Tudi mi bomo sicer morali po EP postopoma pomladiti reprezentanco, nekatere igralke se počasi poslavljajo, prihajajo obetavne mlade, kot so Tjaša Stanko, Lea Krajnc, Nina Zulić in druge.

Ženski rokomet je v senci moškega. Kakšna je podpora Rokometne zveze Slovenije? Dnevnic ni, menda bi si želeli na EP peljati kakšno igralko več od 16, tudi prihod v Stockholm na predvečer prve tekme ni idealen …

Zagotovo so želje eno, realnost nekaj drugega. Pravijo, da se bodo stvari uredile. Zdaj so obljubljene tudi nagrade za uvrstitev na EP, česar pri moških ni več. Nobena igralka doslej ni zavrnila prihoda v reprezentanco, tudi nobenih pogojev ne postavljajo. Upam, da bo tako še naprej. Gotovo si zaslužijo še kaj več od čestitk. Vsaj potne stroške bi jim lahko povrnili za začetek.

Če se vrneva h Krimu. Se bojite, da bi denarne težave in zaostanek plač pokvarili vzdušje v slačilnici, kar bi se poznalo v drugem delu sezone?

To je čisto mogoče. Uprava se trudi, obljubljena so neka sredstva. A dolg za nazaj je bil ogromen, kot slišim, pa je zdaj že veliko manjši. Če ga ne bi bilo, bi bilo vse skupaj veliko lažje, lahko bi si omislili še kakšno okrepitev. Če se bo zaostanek plač še povečeval, lahko pride do osebnih stisk in slabe volje. Upam, da bo vodstvo zmoglo, ker bi bila velika škoda, če bi se ta zgodba klavrno končala. Dekleta občasno potarnajo, zdaj še s kislim nasmeškom, a če bi se stopnjevalo, res ne bi bilo dobro.

Nekoč je veljalo, da bi Krim, ko je bil del evropske elite, zlahka premagal slovensko reprezentanco. Kdo bi zmagal, če bi se pomerila danes?

Težko vprašanje. Krim ima ta čas mogoče močnejši obrambni blok in tudi daljšo klop. V napadu pa menim, da je reprezentanca močnejša, saj imajo v njej glavno vlogo igralke iz močnih tujih klubov, kot so Neli Irman, Barbara Lazović, Ana Gros, Tamara Mavsar ... Iz Krima je tukaj samo pet igralk, pa še to tri vratarke.

Kaj pa če bi bil odgovor, kogar bi pač vodil – Bregar?

Ha, ha, to so vaše besede.