Čestitke za odločilni gol štele več kot kolajna

Le približno uro pred odločilno tekmo z Nemčijo v sredo je bil nekdanji slovenski rokometni as Vlado Bojovič na našem klepetu v Celju močno optimističen, da bo slovenska reprezentanca napredovala v drugi del EP na Poljskem. Ko je odhitel domov in videl poraz, je bil najbrž razočaran, ostal pa tudi prepričan, da je njegov nekdanji reprezentančni kolega Veselin Vujović za Slovenijo dolgoročno gotovo dobra naložba.

»Trener je pravi, a je prekratek čas z njimi,« je že predhodno opozoril Bojovič, nekdanji jugoslovanski reprezentant in dolgoletni član celjskega kluba, ki selektorja Vujovića zelo dobro pozna. Skupaj sta, denimo, pod zastavo Jugoslavije na SP 1982 osvojila srebro. Z zanosom, kot da so tisti časi še vedno živi, se je spominjal, kakšno smolo so imeli v finalu, ko jih je Sovjetska zveza premagala po podaljških. Takrat se je njegova generacija že poslavljala, Vujović pa je bil del mlajše garde, ki je pozneje »harala po Evropi«. »Poznam ga, takrat o njem ne bi nikoli rekel, da bo postal tako vrhunski igralec. Bil je nediscipliniran, neodgovoren. Pozitivno me je presenetil, ob pokojnem Iztoku Pucu je bil po mojem mnenju eden najboljših zunanjih igralcev. Znal je zadeti od daleč, podati, bil je kompleten igralec in tudi zelo borben. V sebi je imel tisto pozitivno nesramnost, ki loči povprečne igralce od vrhunskih. To nepopustljivo mentaliteto je tudi kot selektor že prenesel na igralce,« je menil 63-letni Celjan in dodal, kako pomembno je, da Vujović ni prek lobijev povezan z reprezentanco, kar je bila v preteklosti že težava.

A nič kaj drugače ni bilo v času, ko je kot eden redkih Slovencev dobil priložnost v jugoslovanski reprezentanci. »Bazen igralcev je bil zelo velik. Morda se sliši prepotentno, toda priti v to ekipo je bila znanstvena fantastika,« je povedal, njegov preboj pa je bil še bolj hvalevreden zaradi dejstva, da je takrat s Celjem igral v drugi ligi. »Hočeš nočeš so starejši igralci z zunanjih položajev podajali le 'svojim'. Ko si mlad, si naiven, daš vse od sebe in tega niti ne opaziš. Z leti to ugotoviš, vseeno pa so bili to moji najlepši časi,« se je spominjal udeleženec dveh SP (1978, 1982), OI 1976 v Montrealu, mediteranskih iger, osvojil je tudi svetovni pokal, zbral 108 nastopov in 124 golov. »Videli smo svet, vzpostavili prijateljstva, ki še danes trajajo. Če pogledam nazaj, sem s svojo športno kariero kar zadovoljen.«

Ključne bratove podaje

Čeprav je večji del kariere zvest celjski sredini, se je vmes preselil tudi v Slovan, z njim postal jugoslovanski prvak, v sezoni 1980/81 pa se uvrstil tudi v finale pokala državnih prvakov. Tam ga je na končni stopnički premagal Magdeburg, a Bojoviču je posebno v spominu ostal že predhodni obračun z romunsko Steauo. »Sedem sekund do konca sem dal odločilni gol. Takrat se niti nisem zavedal, kakšen gol mi je uspel, zvečer pa so ga pokazali na športnih poročilih. Ko sem v tistem majhnem prostoru v hotelu gledal televizijo, nisem opazil, da je za menoj že tiho stala cela romunska ekipa. Drug za drugim, kot vojaki v vrsti, so prišli do mene in mi čestitali. Med njimi so bili številni moji idoli. To je bilo zame priznanje, ki ga ne odtehta nobena kolajna.«

Kot eden zadnjih igralcev, ki so kot desničarji igrali na desnem krilu, sicer pravi, da bi velik del svojih golov najraje pripisal bratu Mihu, ki je sicer velikokrat ostal v njegovi senci. »Igral sem na krilu, on pa me je zalagal z žogami. Velik del moje kariere je zrasel z njegovimi podajami. Bil je vrhunski igralec, ki bi lahko v rokometu dosegel še precej več. A je predobra duša, to vedo vsi, ki ga poznajo. Kadarkoli je šel iz Celja, smo padli v drugo ligo. Brez njega se ni dalo igrati, brez mene pa!« je prepričan rokometaš, prepoznaven tudi po metu »eret«. Učil se je od legende celjske rokometne šole Toneta Goršiča, v jugoslovanski reprezentanci od »cimra« Miroslava Pribanića in Branislava Pokrajca. Pozneje je občudoval Ivana Balića, Patrika Ćavarja, na letošnjem EP pa pogreša Uweja Gensheimerja.

Sodobna rokometna igra je seveda močno napredovala. »S spremembo pravil je postala atraktivnejša, všečnejša ljudem. Šest, sedem golov nič ne pomeni, rezultat se lahko hitro obrne. Za šport je to gotovo pozitivno,« pravi reden gledalec vseh rokometnih obračunov, ki jih ponudi televizija. Poleg evropskih tekem (Celjane z letno karto bodri v Zlatorogu) najpogosteje spremlja nemško ligo, čeprav ga groba igra ne navdušuje najbolj. »Saj rokomet je šport za 'prave moške', toda kar je preveč, je preveč. Včasih gredo lasje pokonci, ko vidiš te brutalne prekrške. A nemška mentaliteta to očitno odobrava, vse tekme so polne, zadaj so mediji in za rokomet je to samo plus.«

Drobiž in prijateljstvo

Tudi v Sloveniji se po njegovem mnenju za prihodnost rokometa ni treba bati, mlade generacije so obetavne, Slovenija pa po sestavi ekipe na EP na Poljskem po njegovem mnenju spada v svetovno špico. Sam po končani karieri ni več profesionalno zašel v te vode, četudi je za to izkazal zanimanje. Med kariero je po končani gimnaziji redno študiral pravo, po njegovi poti je šla tudi hči Ana (ima še sinova Andreja in Miho), po slovesu z igrišč pa se posvetil poslu in športni trgovini. »Ni bilo težko, treba je bilo potegniti črto. Imel sem družino in posel, tega pa ne moreš opravljati polovično. Včasih gledam športnike na vrhuncu, ki ne znajo pravi čas odnehati. Danes seveda vztrajajo iz materialnih razlogov, a nekdaj je bilo drugače, saj od športa nismo imeli veliko oziroma le drobiž,« je še dejal. Zdaj čaka na upokojitev, nekaj časa je že brez službe. Ni kaj hvaliti, pravi, a tudi pritožuje se ne. Rokomet je še dolgo igral za veterane, po operacijah kolka pa ne več. Kakšno partijo tenisa s prijatelji še odigra, vedno se razveseli tudi srečanj z nekdanjimi soigralci. »Vedno si imamo veliko povedati, to ti napolni dušo in srce. Bistvo športa na dolgi rok je druženje, prijateljstvo, vzpostavljanje stikov.«