Katarski veter prinesel streznitev, a ni odpihnil sanj

Borisu Deniču je bila vsaka minuta, ki jo je po zadnji tekmi z Nemčijo preživel v hotelu Grand Hyatt, odveč. Selektor rokometne reprezentance ni mogel skriti odklonilnega stališča do SP v Katarju, ki je teptalo načela »fair playa«. Trije porazi ob koncu so mu dodatno zagrenili življenje, četudi je 8. mesto označil za solidno.

Slovenija je na EP 2012 zasedla 6. mesto, a izgubila zadnjo tekmo, na SP 2013 je bila četrta, pa izgubila zadnji dve tekmi, tokrat je bila osma in se poslovila s tremi porazi. Se razočaranja stopnjujejo?

Razočaranja so večja, ker so tudi pričakovanja večja. Cilj smo s četrtfinalom uresničili, čeprav bi lahko bilo boljše. Motila so me nihanja v igri. Res pa je, da umetniški vtis ni bistven, šteje rezultat. Če odštejem tekmo z Belorusijo, ki nas je stala nastopa na EP 2014 in bo vsaj mene kot trenerja spremljala vse življenje, lahko ugotovim, da smo na vseh treh prvenstvih prišli do konca. Nikdar nismo izločilnih bojev gledali po televiziji. Torej smo sestavni del zgodbe in to je neka stalnica. Iz tega vidika sem zadovoljen.

Toda z igro Slovenija ni prepričala.

Vem, da nihče ne mara tarnanja. Tokrat moram vseeno reči, da se od začetka priprav niti ena stvar ni izšla, kot bi si želel. V skladu z mojim načinom delovanja bi moral že drugi dan sporočiti imena igralcev za SP, pa tega nisem mogel storiti niti nekaj ur pred poletom v Katar, s tem, da ni »visel« en igralec, ampak trije. Potem je prišel turnir na Danskem, kjer so se pojavile nove poškodbe. V tem mesecu je bilo vse narobe in še dobro, da smo proti Makedoniji odigrali tako, kot znamo.

Slovenija je pred dvema letoma v Španiji delovala bolje, čeprav je bila manj izkušena in imela manj igralcev v močnih tujih klubih. Zakaj?

Še vedno imamo hitrost in kombinatoriko, vendar nam manjka moč in višina, zato ne moremo igralcev iz najvišjega razreda zadržati na devetih metrih od vrat. Na zadnjih dveh tekmah z Dansko in Nemčijo je bilo očitno, da nismo mogli zmagati, ker so imeli tekmeci preveliko silo. Dancem smo dali 33 golov, a nismo jih mogli zaustaviti. Podobno je bilo z Nemci. Dokler je bilo dovolj moči, smo bili boljši, po dvajsetih minutah pa so bili akumulatorji prazni. Slovenija nima ekipe za turnirski sistem z devetimi tekmami.

Potem bo treba nekaj spremeniti, sicer nikdar več ne bo med kandidati za kolajne.

Seveda, ampak sprememba se ne more zgoditi pri meni. Zgoditi se mora spodaj, v bazi; v načinu in količini treninga. Fantje morajo telesno moč razviti že do 20. leta. Mi pri delu z otroki ne razmišljamo o telesni pripravi, vsi znajo igrati rokomet, so pa telesno hendikepirani. Francozi gredo po obratni poti, ne iščejo kolajn v mlajših selekcijah. Vse gledajo skozi prizmo članske vrste. V zgodnji fazi ekstremno delajo na telesu in manj na taktiki in tehniki, pozneje to nadomestijo. Mi pa samo »pilimo« tehniko, s telesom pa se začnemo ukvarjati po 23. letu. Tako nam zmanjka časa.

Slovenija ima kronične težave s pomanjkanjem strelcev z razdalje. V Katarju je imela le Klemna Cehteta, pa še ta je bil poškodovan. Je smiselno čakati svojeglavega Boruta Mačkovška, kakršen koli že je?

Vsakogar s takšnimi telesnimi potenciali moramo čakati. V tej luči je dobro, da smo vklopili Blaža Blagotinška, kar je bila naložba za prihodnost. Mačkovšek je z 204 cm edini klasični levi zunanji igralec v Sloveniji. Kako lepo bi bilo, če bi imeli še enega dvometrskega levičarja, pa ga ni.

Bi igralci, ki jih imamo in ki prihajajo, potemtakem pomanjkljivosti v centimetrih morali nadomestiti s telesno močjo?

Pri nas gre vse po liniji najmanjšega odpora. Zelo malo igralcev v Sloveniji dela na svojem telesu. Vsi mislijo, da je dovolj, če imajo dobro »finto« in so hitri. Do neke ravni gre, potem se ustavi.

Smo Slovenci zaradi teh morfoloških omejitev dolgoročno obsojeni kvečjemu na mesta med 5 in 8?

Gotovo bo prišel rod, ki bo te omejitve prebil. Ne moremo pa pričakovati stalnosti. Slovenija bo v bližnji prihodnosti višja in močnejša, to se že vidi. Vprašanje pa je, koliko časa bodo potrebovali ti rokometni otroci, da pridejo na raven velikih tekmovanj.

Zdi se, da Slovencem vedno zmanjka tudi samozavesti in drznosti. Se prehitro zadovoljimo, ko dosežemo nek cilj?

Saj je splošno znano, da se Slovenci zelo hitro zadovoljimo. Čim pridemo do neke stopnje blaginje in udobja, se ustavi. Namesto da bi šele takrat postali lačni. Vprašati se je treba, kaj je nekomu minimum. Če je nekdo živel v Trbovljah in je šel v tujino, bo v nekaj mesecih zaslužil za stanovanje. Če je nekdo iz Pariza, bo za to stanovanje delal pet let. Njegova lakota je povsem drugačna kot pri prvem. Zakaj Cristiano Ronaldo sploh še teče?

Pa denimo Nikola Karabatić, če ostanemo pri rokometu …

Natanko tako. Je pa Karabatić nekaj posebnega, zmes francoske kulture in balkanske mentalitete. Stokilogramski stroj za zmagovanje, takšnih pri nas ni.

Prvenstvo se bo v spomin zapisalo tudi po obračunavanju z nergači iz slovenskih naslonjačev. Kako je mogoče, da se vrhunski športnik ukvarja s tem, kar nekdo napiše na spletu?

Lahko se ukvarja, saj živimo v 21. stoletju in ima vsak dostop do medmrežja. Ljudje spremljajo svojo celostno podobo.

Tudi Roger Federer in podobni?

Roger Federer je individualec. To je njegov posel, drugo ga ne zanima. Ko dobi turnir, vzame milijon ali dva in gre naprej. Naši fantje ne vzamejo ničesar. V tem je velika razlika. Federer ima ob imenu zastavo zaradi lepšega. Naši rokometaši, ker si to želijo. Igranje za reprezentanco zanje ni posel, službe imajo v klubih. V reprezentanco prihajajo, ker hočejo zastopati barve svoje države. Brezplačno, ker imajo druge vrednote. Namesto da bi bili doma z družinami, pridejo na priprave, trdo delajo, odigrajo devet tekem in komaj še hodijo. Ker doma nimajo niti kančka podpore, se vprašajo, kaj jim je to sploh treba. Jutri, ko nihče več ne bo hotel igrati za reprezentanco, se bomo naenkrat vsi čudili.

Velika večina je vendarle resnično stiskala pesti za rokometaše.

Seveda, a manjšina je tista, ki pride na dan. Jaz nimam težav, ker teh reči ne berem. Ne bom prebral niti tega intervjuja. Moja dolžnost je, da ga dam, ne pa, da ga preberem. Kaj si še nekdo misli o njem, pa me sploh ne zanima. Bil sem presenečen, ker so bili igralci tako prizadeti. Jaz gledam takole: četudi bi bili najslabši na svetu, še vedno zastopajo Slovenijo. Ta je ena, kakršna koli je. In ti igralci so naši, slovenski fantje; niti enega naturaliziranega igralca ali tujca nimamo, pa so osmi na svetu. Na koncu pa izpade, kot da so največja sramota naše države.

Skupaj ste bili več kot mesec, psihologa nimate in verjetno ste se morali ukvarjati z marsičim. Je selektorska služba tudi v tem smislu težka?

Ni lahko, ko se bliža veliko tekmovanje in se napetost stopnjuje. Glavna težava je v tem, da fantje sami sebi nalagajo pritisk, njihova pričakovanja so še večja od tistih, ki jih ima javnost. S pričakovanji pa pridejo tudi frustracije, ko tega ne dosežejo. Takrat ni potrebe po vžigalici, saj je ogenj že v strehi.

Ste torej tudi gasilec?

Vsake toliko se moramo pogovoriti – bodisi vsi skupaj bodisi na štiri oči. Moramo vedeti, da so to družinski ljudje. Vprašajo se, zakaj se ne bi raje ukvarjali s svojimi otroki, če lahko vsak, ki si vzame pet minut, blati njihova imena. Saj ni nič narobe, če ljudje kritizirajo, kritika je v redu. Ko pa se spustijo na osebno raven, je to skrajno neokusno.

Je morda v štirih letih prišlo do zasičenosti in bi bilo smiselno razmisliti o svežih obrazih?

Če je kdo za spremembe, sem to jaz. Toda prej se moramo vprašati, do kakšne mere so smiselne. Saj lahko vse spremenim, vendar se bojim, da se potem sploh ne bomo uvrstili na tekmovanje. Kako me bodo gledali šele potem, če sem že zdaj vse, samo človek ne. Najlažje je reči, to je vse zanič, zdaj bomo pa vzeli mlade. Ko ne bomo prišli na EP na Poljskem, pa bo spet narobe, ker sem za nekoga rekel, da je slab, čeprav bi še lahko igral za reprezentanco. Enostavno ne moremo delovati kot navijači, ki jim je nekdo všeč, drugi ne, ampak v interesu rokometa. Nihče nikogar ne sovraži in nihče nikogar ne podcenjuje. Vse ob svojem času.

Prihajajo novi izzivi, kje so rezerve? Zdi se, da predvsem v obrambi, v kateri ste vztrajali pri različici 6-0.

Jaz sem privrženec obrambe 3-2-1 in podobnih globljih oblik, prav rad jih imam. A to niso obrambe za turnirski sistem, ker poberejo preveč moči. Če bi se s Francozi merili na eni tekmi, bi se gotovo bolje postavili in bili nevarnejši. Tako pa smo bili na peti tekmi videti kot mladinska ekipa. Seveda iz obrambe izhaja vse. Vedeti pa je treba, da igramo hitro. Če igramo hitro, imamo več napadov. Ker hitro končujemo napade, več časa preživimo v obrambi. Če imamo razpoloženega vratarja, gre, sicer …

Kako kot nekdanji vratar ocenjujete delo Gorazda Škofa in Primoža Prošta?

Imela sta dober turnir, zadnji dve tekmi pa odigrala slabo iz objektivnega razloga: oba sta prišla naravnost iz postelje in branila z vročino.

Kakšni so zdaj cilji?

Prvi je uvrstitev na Poljsko. Slovenija potrebuje stalnost nastopov na velikih tekmovanjih. Moramo pa biti realni glede ciljev. Sicer sem realen človek, vendar rad tudi sanjam. O čemer sanjaš, se ti prej ali slej uresniči. To prvenstvo me je v nekaterih rečeh streznilo in mi razjasnilo omejitve. Govoril sem, da lahko Slovenija premaga vsakogar. Zdaj vem, da Francije še lep čas ne bo. Vseeno pa se sanjam ne bom odrekel. Te so vselej povezane s kolajno.

V kakšnem spominu vam bo ostalo SP v Katarju? Blišč in beda?

Nobena reprezentanca me ni navdušila. Zmagovala je fizika in v tem so Francozi prevladovali. Sojenje je bilo pod vsako kritiko in v škodo rokometa. Vse skupaj je bila beda v službi blišča. Počutiš se kot navadna marioneta: odigraj in potem se čim prej poberi. Katarja ni bilo nikjer in je v dveh letih prišel v finale. Ne morem mu zameriti, saj je zgolj izkoristil ohlapna pravila. Če imaš denar, so ta le še bolj ohlapna. Me prav zanima, kaj se bo zgodilo na nogometnem prvenstvu. Če sploh bo. Resnično upam, da ga ne bo.