Kavtičnik: Kolena so stara 50 in 45 let

Zreče – Kolena so najšibkejši člen v slovenski rokometni reprezentanci. Vsaj tako se zdi ob pogledu na zdravstveni karton kandidatov za nastop na januarskem EP na Hrvaškem. Jure Dolenec in Nik Henigman sta po operacijah kolen vprašljiva, bolj je gotovo, da bo nared kapetan Vid Kavtičnik, ki je vezi v desnem kolenu »žrtvoval« za bron na SP v Parizu.

Za vami je boleča in naporna rehabilitacija. Ste kdaj pomislili, da bronasta kolajna ni bila vredna tega?

Niti trenutek mi ni bilo žal, da sem šel čez rob poškodbe, rehabilitacija pa je bila izjemno težka. Prve štiri tedne sem imel precej hude bolečine in zahvalil bi se svoji ženi, ki mi je veliko pomagala. Pri prvih dveh operacijah kolen ni bilo tako hudo, a sem kljub bolečinam dobro napredoval. Dobro smo delali v Sloveniji, s Srdjanom Djordjevičem in Primožem Porijem in tudi s klubskim kondicijskim trenerjem iz Montpellierja. Paziti je bilo treba tudi na levo koleno, v katerem sem imel že dvakrat strgano križno vez in ga nisem smel preobremeniti. Vse skupaj je pripeljalo do drugačne rehabilitacije, a je delovala, prej kot v sedmih mesecih sem se vrnil.

Pri 33 letih sodite že med veterane, še posebej, ker od rane mladosti igrate na najvišji ravni. Ste kdaj pomislil, da je bilo dovolj, da se telo in glava že upirata naporom vrhunskega športa?

Ko sem se poškodoval, sem pomislil, da je to konec. Bil sem psihično zelo utrujen od poškodb in bolečin, mislil sem, da je to to. A na koncu je šlo domala vse po načrtih, vedno več sem delal, postopoma sem si vse bolj želel rokometa, tako klubskega kot reprezentančnega in tako sem spet tukaj.

Selektor Veselin Vujović je med razlogi za zadržanost pri napovedih dosežka na EP navedel tudi vprašanje, kako bo vaše koleno zdržalo ritem tekem na dva dni. Ste tudi vi v dvomih?

Težave s koleni imam, ogniti se moram vajam, ki bi mi lahko povzročale preglavice. Globinskih poskokov ne morem delati, a ni razlogov, da ne bi mogel delati ali igrati, moje priprave ne bodo posebej drugačne kot za druge reprezentante. Imamo kar veliko poškodovanih igralcev, kar nekaj bo dela po prilagojenih programih.

Obenem si je selektor zaželel, da bi mu bili na voljo še za OI 2020 v Tokiu …

Bomo videli, moja kolena niso stara 33 let, rekel bi, da ima levo 50 let, desno 45. A Rajmond Debevec je tudi pri 49 osvojil olimpijsko kolajno. Če bo zdravje, bom zraven, maksimalno se bom potrudil, če se ne bo izšlo, si pa ne bom imel kaj očitati.

Pričakujete, da vam bodo navijači kaj očitali, če ne boste spet pri vrhu, bo dodatno breme, ker ste s kolajno na SP zvišali pričakovanja?

Bron iz Francije ni breme, to je zgodba, ki je nihče ne bo pozabil, a je tudi že mimo. Zdaj se je treba lotiti nove zgodbe, za katero je ponovno treba biti motiviran. In to fantje so, kar je najbolj pomembno. Želimo si novih kolajn, takoj po Parizu sem dejal, da se bomo do konca borili zase in Slovenijo, na vsakem prvenstvu to ne bo dovolj za kolajno, na kakšnem pa mogoče še. Sicer si sami postavljamo meje in jih podiramo, kaj mislijo drugi, me ne zanima pretirano.

Vas naprej žene »interdisciplinarno« rivalstvo, vi ste letos osvojili bron, košarkarji nato zlato na EP?

Košarkarji so si popolnoma zaslužili, kar so dosegli. Upam, da se ne bomo nikoli predali in pokazali, da smo prava ekipa. Ne vem, ali nas bo zlato košarkarjev kaj vzpodbudilo, vsekakor pa so pokazali, da je pot na vrh, da ga je možno osvojiti. Upam, da vsak to ve in bomo v tem duhu nadaljevali.

Obeta se vam izjemna navijaška podpora, ki se bo najbolj doslej približala domačemu EP iz leta 2004. Kaj pričakujete od Hrvaške 2018, Slovenija si je na zadnjem euru pri južnih sosedih priigrala 5. mesto in krstni nastop na OI?

Upam, da bodo navijači naš osmi igralcev in da bomo skupaj uživali v celotnem dogodku in naših zmagah. Upam, da nam bo to pomagalo, da bomo leteli po igrišču, kot smo v Franciji. Prvi cilj je preboj iz skupine, nadaljevanje bo zahtevno, treba bo iti korak za korakom, oddelati priprave, videti, ali se bo kdo od poškodovanih vrnil in bomo potem razglabljali o tem, kaj zmoremo. Naša igra mora v vsakem primeru sloneti na čvrsti obrambi, nasprotnih napadih, borbenosti. Tako se lahko nadejamo napredovanja, če bo drugače, se lahko tudi razočarani vrnemo domov.