Kot Edith Piaf, ničesar ne obžaluje

Kariero je končala Nina Jeriček, kapetanka rokometne reprezentance.

ned, 18.06.2017, 09:00

Imela sem pogoste poškodbe kolen in imam močno obrabo hrustanca. Zdi se mi, da bi težko vztrajala na visoki ravni, na kakršni je Krim Mercator, in trenirala po dvakrat na dan.

Osrednje ime ob koncu četrtkove tekme v Celju, na kateri so si slovenske rokometašice kljub minimalnemu porazu s Hrvaško po 12 letih priigrale nastop na svetovnem prvenstvu, je bila Nina Jeriček, kapetanka reprezentance. Pa ne zato, ker je dosegla tri pomembne gole, temveč zaradi odločitve, do bo na enem od vrhuncev končala kariero.

Po tekmi v Golovcu je bilo veselo, nadaljevalo se je na kmečkem turizmu v Gotovljah, kjer ste priredili poslovilno zabavo. Je bilo burno?

V resnici smo bile precej utrujene od tekme, zato niti nismo mogle iti na glavo, kot pravimo. Povabila sem muzikanta, ki nas je stalno klical na plesišče, ampak smo komaj še stale na nogah. Bilo je lepo, ampak precej umirjeno.

Vas je že zadelo, da je to konec?

Pravzaprav niti ne, mislim, da bo šok prišel za mano. Preveč je še adrenalina v meni.

Je bila to zares poslovilna veselica? Že na igrišču vam je predsednik RZS Franjo Bobinac v šali zažugal, da vas bo že prepričal za decembrsko SP v Nemčiji.

Življenje je zelo nepredvidljivo, zato nikoli ne reci nikoli. Majhna verjetnost še vedno obstaja, da bi zaigrala. Ker je zdaj prednostna naloga materinstvo in ker se selim v Pariz, je kljub vsemu majhna verjetnost, da si bom še kdaj nadela reprezentančni dres. Ne vem pa, kako se bom počutila čez dva ali tri mesece, morda bo nostalgija po rokometu res tako velika. Morda se bodo pojavile težave z zanositvijo. Ne vem …

Vas zdaj, ko ste ravno zakorakali v Kristusova leta, že tako močno preganja biološka ura? Danes ni nič neobičajnega, če zdrava ženska zanosi pri 35 letih ali kasneje.

Mogoče malo res že slišim tiktakanje, ampak bolj se mi zdi, da je moje telo že preveč izčrpano. Imela sem pogoste poškodbe kolen in imam močno obrabo hrustanca. Zdi se mi, da bi težko vztrajala na visoki ravni, na kakršni je Krim Mercator, in trenirala po dvakrat na dan. Sem pa igralka, ki se ne gre polovičarstva.

Je odločitev o selitvi v Pariz dolgo zorela?

Moj partner Jocelyn ima tam dobro službo in res si ne želim, da bi nazadoval, ker bi se moral preseliti. Ker sem brez službe, se mu bom prilagodila. Francosko govorim tekoče, zato se bom lažje znašla v Parizu.

Ste v rokometu zaslužili dovolj, da vam ne bo treba takoj iskati službe?

Sem. V Franciji so stvari urejene, in ker sem v Nimesu igrala pet let, lahko rečem, da sem za najmanj dve leti preskrbljena. To je dovolj časa za porodniško in potem za uživanje ter razmišljanje o tem, kaj bi rada počela v življenju.

Saj je v Franciji kar navada, da je moški tisti, ki prinese denar v družino, mar ne?

To je nekoliko že res, ampak jaz nisem človek, ki bi kar posedal naokrog. Zelo rada sem neodvisna, to mi veliko pomeni. Ne bom sedela doma in vzgajala otroke. Šport mi je dal občutek pomembnosti, ki ga bom iskala tudi v naslednjih službah. Moram biti ponosna na to, kar delam, in moram čutiti samozadovoljstvo v tem.

Bi radi ostali povezani z rokometom, na katerega se vendarle najbolje spoznate?

Bi, sicer ne ravno v vlogi trenerke. Raje bi bila športna agentka ali športna direktorica. Mogoče tudi pomočnica trenerja, bolj me zanima individualno delo z igralkami. Rada bi se posvetila odnosom znotraj ekipe, ki so zelo pomembni. Danes se temu posveča premalo pozornosti. Zlasti komunikacija trener-igralka v mnogih klubih šepa.

Če se vrneva k reprezentanci – menite, da ima dolgoročnejšo prihodnost ali je že uvrstitev na SP njen doseg?

Mislim, da ima prihodnost. Prihajajo mladi upi. Svoji naslednici vidim v Tjaši Stanko in Nini Zulić. Tu so še mlajše igralke, kot so Ana Gros, Tamara Mavsar in Polona Barič. Zagotovo bo težje, ko se bodo nekega dne poslovile Barbara Lazović, Neli Irman in Miša Marinšek. Ampak ker si želijo naturalizirati Elizabeth Omoregie, mislim, da prehod le ne bo preveč boleč.

Uroš Bregar je mlad selektor, ampak ima že precej kilometrine. Verjetno gre tudi njemu zasluga, da je Slovenija v dveh letih prebila kar nekaj mejnikov.

Moram ga zelo pohvaliti kot trenerja, ker je neverjetno motiviran in ambiciozen, res se kar se da zavzame za vsako tekmo in trening. Veliko ima rokometnega znanja in ničesar ne prepušča naključju. Pred njim je lepa trenerska prihodnost, čeprav je mlad, ima dobro razvito rokometno žilico.

Če potegnete črto pod rokometno kariero, na kaj ste najbolj ponosni?

Že sam vstop v reprezentanco je bila velika stvar. Bila sem na dveh evropskih prvenstvih, po prvem leta 2010 sem se prodala v Francijo. To mi je zaznamovalo kariero. Ponosna sem na srebrno kolajno s sredozemskih iger v Turčiji leta 2013, to je ena naših redkih kolajn, zato mi bo ostala v lepem spominu. V Nimesu sem igrala zelo kakovosten rokomet, pobrala kar nekaj individualnih priznanj. Šele tam sem začela ceniti samo sebe, saj smo bile v Sloveniji podcenjene. Tudi za prvi del lige prvakinj s Krimom v tej sezoni lahko rečem, da smo ga opravile z odliko. Nihče ni verjel, da bomo sploh prišle v ligo prvakinj, kaj šele, da bomo zmagale v skupini in v drugi del prenesle največje mogoče število točk.

Kaj obžalujete?

Ničesar. Imela sem zelo jasno vizijo tega, kar hočem. Vse se mi je zgodilo z namenom. Ko je razpadla Olimpija, se mi je ponudila Francija, ko se je finančno zalomilo v Nimesu, se mi je ponudil Krim. Mislim, da mi je bilo vse to usojeno in da sem se pravilno odločala.

Kako bo upokojenka Nina Jeriček preživela dopust, kam jo vleče?

Najprej se z Neli Irman odpravljava v Rovinj in sproti si bova ogledali tekmo Slovencev v Kopru. Verjamem, da bo tudi njim uspel preboj na prvenstvo. Potem bo že iz Francije prišel moj partner. Šla bova do Krka, potem pa do Zadra, Brača. Rekla sem, si da bom letošnje poletje zares kar se da izkoristila. Potem pa v Pariz novim izzivom naproti.

Prijavi sovražni govor