Tiskane izdaje
Ljubljana – Konec meseca bo v kölnski areni Lanxess največji rokometni spektakel. Kazalo je že, da bo prvi favorit Barcelona ostala brez nastopa na sklepnem turnirju lige prvakov. A nadoknadila je sedem golov zaostanka proti Rhein-Neckarju in tako F4 ne bo minil brez »dream-teama«, katerega ključni član je Sergej Rutenka.
Po porazu z 31:38 v Nemčiji je bila naloga izjemno zahtevna, vendar ste bili v Blaugrani kos izzivu in se po zmagi z 31:24 po zaslugi večjega števila golov v gosteh prebili na F4. Kako velik kamen se vam je odvalil od srca?
Kaj kamen, skala! Niti predstavljati si ne znam, kaj bi bilo, če bi nam spodletelo. Vedeli smo, da bodo Nemci težak zalogaj, saj so v izjemni formi. Kljub temu nam je uspelo uresničiti osnovni cilj in se prebiti na F4. Tam kajpak merimo na najžlahtnejšo lovoriko.
Ta bi bila gotovo še posebej vredna, saj v Španiji pravzaprav nimate konkurence, odkar je propadel Atletico Madrid. Pred kratkim ste zlahka osvojili pokal, v ligi asobal ste na 28 tekmah vpisali prav toliko zmag …
Res je to zame nova izkušnja v Španiji. Na začetku sezone je bilo prav čudno in težko se je bilo navaditi na odsotnost pritiska, saj je bilo vnaprej znano, da nam nihče ni kos. Zadovoljen sem, ker kljub vsemu nismo popuščali in si nismo privoščili še niti enega spodrsljaja.
Pred leti je bila Španija obljubljena rokometna dežela z vsaj petimi klubi, ki so merili na vrh. Je zdaj, ko se država počasi vendarle izvija iz recesije, mogoče na obzorju videti izboljšanje konkurenčnosti lige?
Čeprav klubi nimajo denarja, španski rokomet ostaja dinamičen. Večina ekip se proti nam dobro drži 15, 20 minut, potem pa padejo fizično, ker nimajo dovolj dolge klopi. Dobro se dela z mladimi, ki počasi prihajajo v ospredje. Upam, da se bodo vrnili stari časi, ampak to ne bo čez leto ali dve, morda čez štiri, pet.
Zaradi odsotnosti močnih tekem v domačem prvenstvu se bodo najboljši slovenski klubi bržčas podali v ligo SEHA. Toda na Balkanu je veliko držav z enim ali dvema močnima kluboma. Vi pa ste v bistvu ujeti sredi Iberskega polotoka.
Ja, res si ne znam predstavljati, da bi se pridružili kakšnemu regionalnemu prvenstvu. Razdalje bi bile prevelike. Ligo SEHA spremljam predvsem zaradi beloruskega Meškova. To je kakovostno tekmovanje, precej močnejše od domačih lig. Je pa tudi zelo naporno. Potovanja in tekme si sledijo v krutem ritmu. Vprašanje je, ali bodo slovenski klubi zdržali te napore. Vsekakor pa je to v dobro igralcev, ki v rokometnem razvoju potrebujejo resne tekme.
Kar štirje slovenski reprezentanti in selektor Boris Denič so si kruh služili pri Dinamu iz Minska, kjer se je zgodba sesula čez noč. Kako je lahko prišlo do tega?
Ne morem dovolj poudariti, kako sem razočaran. To je velik korak nazaj za beloruski rokomet. Če se je že moralo končati, bi se moralo drugače. Propadla je zelo konkurenčna ekipa z velikimi ambicijami. V Minsku se mi je ježila koža, ko smo z Barcelono igrali pred 16.000 gledalci v novi dvorani. Da se je tako hitro končalo, je bil šok za vse, tudi zame.
Je morda šlo za politično odločitev?
Gotovo v ministrstvu za šport ni bilo dovolj razumevanja. Vedno se najde denar za hokej, čeprav nima toliko uspeha kot rokomet. Upam, da bo na Dinamovem pogorišču nastal nov klub. Bo pa težko, saj so si oblatili ime. Res se ne bi se smeli tako obnašati do igralcev, zlasti ne do tujcev, ki so jih dobesedno vrgli na cesto. Povsod je kriza, pa se klubi ne zapirajo kar tako, ampak vztrajajo. Res sem besen.
Trojica Slovencev se je iz Minska zatekla v Celje in se ji 23. maja obeta odločilna tekma za naslov prvaka z Gorenjem. Komu pripisujete več možnosti za uspeh?
Težko je govoriti takole od daleč. Vse informacije, ki jih imam, so z interneta. Lahko samo rečem, da svojemu prijatelju Branku Tamšetu privoščim vse najboljše. Vesel sem, da mu gre dobro v Celju, je pravi rokometni fanatik v dobrem pomenu besede.
Belorusijo v junijskih kvalifikacijah za SP čakajo Črnogorci. Je bil to dober žreb?
Glede na to, koga bi lahko dobili, Črna gora ni ugoden tekmec. Čeprav smo jo na EP na Danskem premagali, gre za zelo kakovostno ekipo, ki je že zagrenila življenje Nemcem in Švedom. Možnosti ocenjujem na 50:50. Vemo, kakšno vzdušje nas čaka v Podgorici.
Slovenci se bodo 8. in 15. junija postavili po robu Madžarom. Kdo je boljši?
Težko bo. Madžarska ima zelo kakovostno reprezentanco. Kljub temu ocenjujem, da je Slovenija sposobna preskočiti to oviro. Pa ne govorim kot navijač.
Veliko madžarskih reprezentantov igra v Veszpremu, ki se je prav tako uvrstil na F4. Ta bo samo teden pred prvo tekmo Madžarske in Slovenije, je lahko to plus za vrsto Borisa Deniča?
Morda res. Če se bomo srečali z Veszpremom v finalu ali – bognedaj – tekmi za tretje mesto, se bom maksimalno potrudil Madžarom pokvariti veselje in jih dodatno izmučiti. S tem bi se na nek način odkupil Deniču in fantom za vse travme, ki so jih preživeli v mojem Minsku.
Sicer pa, kako je biti del t. i. sanjske zunanje linije z Nikolo Karabatićem in Kirilom Lazarovom?
Dobra konkurenca pomeni, da moraš biti ves čas na preži. Zame je super, da se moram stalno dokazovati, še posebej, ker v domači ligi ni pravih izzivov. Star sem 32 let in pogodbo imam še za dve leti. Če bom le telesno zdržal, bi rad v Barceloni tudi končal kariero. Naj traja čim dlje.
