Po Iztoku Pucu drugo največje Požunovo odkritje

Če bi bila obsedenost z rokometom priznana bolezen, bi se študenti medicine lahko učili na primeru Branka Tamšeta. A ta predanost 36-letnemu Velenjčanu koristi. Na klopi Celja Pivovarne Laško mu je prinesla tretji zaporedni naslov državnega prvaka, potem ko je v Rdeči dvorani ugnal Gorenje. Ni si vzel veliko časa za veselje, že naslednje dopoldne si je šel ogledat tekmo celjskih mlajših dečkov ...

Dvakrat ste bili prvak z Gorenjem, pa za vas v Rdeči dvorani ni bilo več prostora. Prihod v Celje se je zgodil na precej nenavaden način, kajne?

Pred letom si niti v sanjah ne bi mislil, da bom danes prvak s Celjem. Vse življenje sem bil član Gorenja. A čudna so pota Gospodova. Iz dobrega kluba sem prišel v še večjega.

Je lažje biti trener Celja kot Gorenja?

Kar se tiče pričakovanj in pritiska, je težje. Kar se tiče sistema in urejenosti kluba, pa lažje. Naloge so tukaj natančno razdeljene in vsak se ukvarja s tistim, kar najbolje zna. Vidi se, da je Celje evropski klub in da je Celje rokometno mesto.

Kako je sploh prišlo do stika?

Bil sem prijetno presenečen, ko me je – verjetno na priporočilo Vladana Matića – poklical direktor Roman Pungartnik in me vprašal, ali bi bil pripravljen sodelovati. Bil sem brez dela in se že precej dolgočasil. Nekaj ponudb iz tujine je bilo, vendar me ni nobena prepričala, čeprav sem bil precej blizu Borcu iz Banjaluke. A odločil sem se prevzeti celjske mladince in jih pripeljal do naslova, na kar sem zelo ponosen.

Preskok med člane se je zdel samo vprašanje časa ...

V Celje nisem prišel, da bi zamenjal Matića. A zgodila se je menjava. Odločilnih je bilo nekaj minut pogovora s predsednikom Bojanom Cizejem, s katerim sva v hipu našla skupno točko in odločil sem se zagristi v ta izziv. Bil sem pripravljen tvegati in zdaj nekaj ur po tekmi sedim z vami kot državni prvak.

Na derbiju so bile vse oči uprte v vas. Kako ste se počutili, ko ste vstopili v Rdečo dvorano v vlogi gostujočega trenerja s tako pomembno nalogo? Pridejo takšne stvari človeku do živega?

Odločil sem se, da bom s čustvi razčistil pred tekmo. Bil sem prvi v dvorani, kakih 15 minut pred svojimi fanti in kakšne pol ure pred ekipo Gorenja. Vzel sem si nekaj časa zase. Zavrtel se mi je film z utrinki od mojih prvih korakov pa do slovesa od Gorenja. Prevladovali so lepi spomini. Ko se je vse skupaj začelo, pa me je zanimala samo tekma in naš načrt.

Pred tekmo in po njej so vam vzklikali tako navijači Celja kot Gorenja. Se vam je ježila koža?

Res sem bil ganjen. Kar sem storil v teh treh letih, bo šlo z mano in tega mi ne more nihče vzeti. Po tekmi so me iz obeh navijaških taborov povabili na pivo in tudi zato sem bil zadnji na avtobusu za Celje.

Po več kot treh letih ste Celju prinesli zmago v Rdeči dvorani, ki ste jo zapustili razočarani. Imate še vedno kaj zamer do vodilnih pri Gorenju?

Med menoj in klubom RK Gorenje ni nobenih zamer. To je šport, to je normalno. Vodstvo se je tako odločilo in je imelo vso pravico. Predsednik Uroš Marolt in direktor Tomaž Juršič sta bila med prvimi, ki sta mi poslala čestitko po telefonu.

Pa bi lahko rekli, da je bilo Gorenje takrat, ko je imelo pet točk prednosti in vse niti v svojih rokah, premalo ambiciozno in preveč varčno ter tudi zato zapravilo naslov? V Celju ste se medtem okrepili s tremi igralci iz Minska in bili tudi zato na koncu močnejši.

Dela Gorenja ne želim komentirati.

Velenjčani bodo zadržali ekipo in se okrepili, Celje pa bo zapustilo morda kar deset igralcev. Bo Celje dovolj močno, da ubrani naslov?

Ekipa bo mlada, zanimiva, poletna. Treba bo delati, delati in delati in dvigniti kakšnega igralca, ki je imel v tej sezoni manjšo vlogo. Tisti, ki bodo prišli, si bodo morali izboriti mesto. Težko bo, ampak izziva se ne bojim. Želim si, da bi čim prej prišli na raven, ki smo jo kazali na zadnjih tekmah.

Gorenje je preveč stavilo na Staša Skubeta, ki je v finišu pregorel. Zdi se, da bo tudi v Celju veliko bremena na novincu Mihu Zarabcu, ki bo prevzel vodenje napada.

Miha bo pri nas še napredoval in verjamem, da bi imel dobro pomoč v Davidu Razgorju. Seveda pa si kot vsak trener obetam še kakšno okrepitev. Veliko igralcev je na trgu, nekaj jih že imamo ogledanih.

Selektor Boris Denič je dejal, da bi Celje z obstoječo ekipo v letu ali dveh lahko celo kandidiralo za finalni turnir lige prvakov? Se strinjate z njim?

Tako kot sem menil, da bi ekipa Gorenja, kakršno sem imel, okrepljena še s Stašem Skubetom, ki sem ga želel imeti zraven, posegla med najboljše, tako se strinjam, da bi Celje v takšni sestavi lahko storilo veliko. Vendar je žal finančna situacija takšna, da so to le mokre sanje trenerja.

Slovenijo čakajo kvalifikacije za SP z Madžarsko, za katere bo igral tudi vaš Mate Lekai, ki je na derbiju zadeval v pravem trenutku. Kaj napovedujete?

Verjamem, da bo naša reprezentanca pokazala obraz, kakršnega je kazala na večini tekem v zadnjih treh letih, in se uvrstila na SP, četudi je Madžarska rokometna velesila. Upam, da bo selektor Lajos Mocsai storil napako in spregledal Lekaija, saj je igra z njim veliko hitrejša in nevarnejša.

Denič je svojo selektorsko službo vezal na uspeh v omenjenih kvalifikacijah. Se vidite kot kandidat za vodenje izbrane vrste, če bi mu spodletelo? Kot trikratni prvak z našima najboljšima kluboma boljših referenc ne bi mogli imeti ...

Ne razmišljam o tem, ker računam, da bo Slovenija šla v Katar. Nikdar ne bom trener, ki bi šel čez trupla kolegov. Imam svoj kodeks obnašanja in se ga držim.

Če obrnemo drugače, bi v reprezentanci, ki bi jo vodil Tamše, igral Gašper Marguč?

Slovenija ima veliko dobrih igralcev na desnem krilu. Gašper je v izjemni formi, je pravi profesionalec, zdaj odhaja v veliki Veszprem in obeta se mu sijajna kariera. Prihodnost v reprezentanci mu je zagotovljena.

Celje naj bi v prihodnji sezoni tekmovalo v ligi SEHA. To prinaša težke tekme in veliko potovanj. Hkrati se bo treba dokazovati v ligi prvakov. Kako gledate na to?

Vsekakor bo izjemno težko. Če malce karikiram, v sredo bomo igrali v Berlinu, v soboto v Skopju in zatem v soboto v Barceloni. Glede na sestavo naše ekipe bi si vsekakor želel, da bi imeli več časa za trening, ki ga med sezono skoraj ne bo.

Se igralec razvija na treningih ali na tekmah?

Razvija se skozi treninge, samozavest nabira na tekmah. Jaz verjamem v moč treninga. Pri meni je vsak trening tekma. Tam vidim stvari, ki jih drugi, tudi vi novinarji, ne.

Se vam potem zdi vstop v ligo SEHA sploh smotrn?

Spoštujem politiko svojega kluba in zato moram prikimati, seveda pa imam kot strokovnjak zadržke. Smo pri koncu maja, pa imamo še vedno dva različna termina, kdaj se bo začela nova sezona. Takšna negotovost mi ni všeč in upam, da bo kmalu vse jasno. Z vidika trga, sponzorstva in odmevnosti pa je to vsekakor korak naprej.

Kdor vas pozna, ga navdušuje vaša predanost trenerskemu poklicu. Pravijo, da z rokometom živite 25 ur na dan in da imate največjo zbirko posnetkov tekem v Sloveniji. Drži?

Verjetno. Na starih kasetah VHS sem imel več kot 5000 posnetkov, zdaj je vse zapečeno na DVD-jih in tega je zares ogromno. V vsakem trenutku lahko denimo pokažem, kako je Hrvaška v Atlanti 1996 igrala proti obrambi 5-1.

Kateri od trenerjev, ki ste jih proučili, pa vas je najbolj navdušil?

Zelo spoštujem Lina Červarja, vendar gojiva različno rokometno filozofijo. Prvi vzornik mi je bil Miro Požun, v prelomnem trenutku mi je največ dal Ivica Obrvan. Sicer pa sem od nekdaj občudoval Daniela Constantinija in Bengta Johanssona.

Zelo blizu sta si s Sergejem Rutenko, kakšen je vajin odnos?

Sergej je eden mojih najboljših prijateljev. Nenazadnje se je ponudil za botra mojemu otroku. Zares sem ponosen na najino prijateljstvo. Imava nek poseben pristen odnos, redno se slišiva in se pogovarjava o rokometu.

Kako Branko Tamše, oče majhne hčerke in partner rokometne trenerke Snežane Rodić, sploh funkcionira v dnevnem ritmu?

Moram se zahvaliti Snežani, ker je v teh zadnjih mesecih prevzela skoraj vse breme v družini in bila res uvidevna. Ni ji bilo lahko, ker je tudi sama šele nedavno končala prvenstvo z Veplasom. Pomaga mi pri delu, vidi marsikaj in je moj največji kritik. Njene nasvete spoštujem, odločam pa se po svoje oziroma s sodelavci Hermanom Wirthom in Stankom Anderluhom.

Od kod ta strast do rokometa?

Šport je sestavni del naše družine. Lovil sem se med različnimi panogami. A odkar me je Miro Požun povabil v rokomet, me pripeljal iz Šoštanja v Velenje in mi kazal pot, sem prevzet s tem lepim športom.

Torej ste na nek način podobno Požunovo odkritje, kot je bil pokojni Iztok Puc, mar ne?

Po svoje res. S tem, da jaz kot igralec nisem imel niti približno takšne kariere kot Puc. Očitno pa mi gre toliko bolje kot trenerju. Zame ni lepšega kot opazovati igralce, kako pred tvojimi očmi napredujejo.

Kakšne cilje si lahko zastavi trener, ki je pri 36 letih v Sloveniji osvojil vse, kar je lahko? Kje se vidite čez deset let?

Nikoli ne razmišljam daleč. Želim samo delati iz dneva v dan, iz tekme v tekmo. Se sproti učiti. Bomo videli, kam me bo to pripeljalo.