Po treh letih zadonela pesem iz slačilnice št. 3

Celje – Mnogim pri Celju Pivovarni Laško se je odvalil kamen od srca po sobotni zmagi proti Gorenju (31:26). Morda še največji trenerju Branku Tamšetu, ki je bil v dvorano Zlatorog pripeljan, da prekine vladavino svojega matičnega kluba. Očitno je ubral pravo pot.

Po derbiju je bilo pred dvorano veliko zadovoljnih obrazov. Predsednik kluba Bojan Cizej ter glavna operativca, direktor Roman Pungartnik in »piar« Miha Pantelič, so nasmejani srkali rumeno zlato pokrovitelja. Zadovoljstvo je bilo dvojno: ker se je decembrska trenerska menjava spet potrdila kot pravilna in ker so marketinški prijemi naleteli na plodna tla, saj je bil Zlatorog kljub prazničnemu vikendu skoraj poln.

»Šaleški klan« s Tamšetom in njegovo boljšo polovico Snežano Rodić, trenerko rokometašic Veplasa, se je držala malce ob strani. A tudi šef stroke ni tajil zadovoljstva. Le zakaj bi ga? Vse je storil, kot je bilo prav. Globlja obrambna postavitev (5-1, 5 + 1) je branilcem naslova povzročala precej težav in odsotnost poškodovanega Vida Poteka se ni poznala. Tamše je dobro »doziral« igralce s klopi. Boruta Mačkovška je odlično zamenjal Ivan Slišković. David Miklavčič in Mate Lekai sta dobro razbremenila Nemanjo Zelenovića in Sebastiana Skubeta. Tamše je imel »nos«, ko je v vrata poslal Matevža Skoka, ki ga dajejo bolečine v hrbtu. Predvsem po zaslugi njegovih odličnih obramb so Celjani drugi polčas odprli s sedmimi zaporednimi goli in razblinili dvome o zmagovalcu. Kolega Ivan Vajdl je imel prekratko klop. Če so celjski »rezervisti« prispevali 10 golov, se pri Gorenju številka ustavi pri treh (!). Preveč je bilo v rokah Staša Skubeta, Marka Dujmovića in Jerneja Papeža.

»Skok je šele večer pred tekmo stopil med vratnici. Imel sem dober občutek in ni me izneveril, čeprav gre pohvaliti tudi Urbana Lesjaka. Vsi, ki so stopili na parket, so prispevali pomemben delež k zmagi,« je ekipo pohvalil Tamše in začel gasiti evforijo, ki naj bi kulminirala z odločilno tekmo za prvaka 24. maja v Rdeči dvorani: »Do takrat nas čakajo štiri tekme. Gostovali bomo v Ribnici in Trebnjem, k nam prihaja Maribor. Vsak spodrsljaj bi bil usoden.«

Če odštejemo sezono 2010/11, v kateri je Gorenje v končnici zapravilo naslov, je Tamšetova statistika v derbijih zares impresivna: deset zmag in en sam poraz, lani v finalu pokala Slovenije. V Celju je prekinil niz desetih zaporednih porazov v 1. SRL in svoj nekdanji klub ugnal dvakrat v manj kot dveh mesecih. Zmaga v pokalu se vseeno ne more primerjati z zadnjo. Kar v dveh sezonah in pol ni uspelo njegovemu predhodniku Vladanu Matiću, je Tamšetu takoj. Celje je po 1145 dneh dočakalo prvenstveno zmago proti glavnemu tekmecu: »Dobro se spomnim, kako veselo je bilo v slačilnici številka 4 po zmagah Gorenja. Zdaj je urok premagan, padla je pregrada v glavah in prav je, da se fantje poveselijo.« Res so po hodniku odmevali vzkliki iz domače slačilnice številka 3, iz zvočnika so prednjačili balkanski toni. »No, saj imamo različne pesmi. A moram priznati, da tak čustveni melos kar prija po veliki zmagi,« ima širok glasbeni okus Gašper Marguč, ki želi celjsko zgodbo skleniti s t. i. dvojno krono: »Mi in večina rokometne javnosti si želimo, da bi o prvaku odločala zadnja tekma. Upam, da se bo to res zgodilo.«

Tamše se dobro zaveda, da na poti do 18. zvezdice, prve za Celje po štirih letih, ne bo rdeče preproge: »Mi smo se v taktičnem smislu dobro pripravili. Ni pa bilo vse, kot bi si želel. Spet smo pri dobljeni tekmi zgrešili dve sedemmetrovki in nekaj 'zicerjev' ter dali rešilno bilko Gorenju. Moram pa reči, da je bila za Celje to zagotovo najbolj mirna tekma v zadnjih letih, kar zadeva derbije z Gorenjem. To je kljub vsemu še vedno favorit, saj ima dve velikanski točki prednosti. Mi pa imamo svoje načrte. Trenirali bomo in igrali ter skušali dobiti vsako tekmo. Če nam bo uspelo, bomo prvaki, vse je v naših rokah.«