Tiskane izdaje
Zaporožje – Dean Bombač je bil morda edina svetla izjema v včerajšnji zelo mračni slovenski predstavi. Igralec, ki je tolikokrat ostal na pragu prve ekipe na resnih tekmah, je dobil priložnost zaradi odsotnosti Uroša Zormana in Marka Bezjaka. V Zaporožju je vlekel slovenski voz, povezoval napad in dosegel šest golov, toda ni ga zmogel izvleči iz blata ...
Kot miši so se že nekaj sekund po zaušnici proti Ukrajini v slačilnico poskrili slovenski rokometaši. Štiriindvajsetletni Bombač, ki si kruh služi v Minsku, kjer se mu je pred kratkim rodila hčerka, je po nekaj minutah le prišel iz nje, tudi on je imel sklonjeno glavo, toda v izjavah je bil preudaren in ni iskal izgovorov.
Praktično vse je bilo narobe v predstavi slovenske reprezentance, kje pa vi vidite izvirni greh?
Kaj naj rečem? Saj ne vem, kje bi sploh začel. Zgrešili smo sto čistih »zicerjev« in razbranili njihovega vratarja. Ponavadi iz takšnih priložnosti zadevamo, tokrat nismo. Seveda tudi obramba ni bila takšna, kakršna bi morala biti.
Ali mislite pri tem tudi na vratarja, ki spet nista imela svojega dne?
O tem ne bi govoril, niti nisem pristojen za to. Mi smo vendar ekipa. Celotna obramba je zatajila. Če vratarjem ne gre, potem mi igralci pač ne smemo dovoliti tekmecem, da streljajo proti vratom. Oni pa so streljali veliko in praktično vsak poskus se je končal z žogo v naši mreži. Ukrajinci so bili enostavno boljši in to je to.
Kako boleč pa je bil ta poraz za ekipni duh?
Izredno boleč. Mislim, da je to še hujši poraz, kot je bil tisti proti Belorusiji, ki nam je odnesel EP. Zgodil se je namreč proti reprezentanci, ki je po kakovosti daleč pod nami. To se enostavno ne bi smelo zgoditi. Živ bog tega ne more razumeti! Mi bi morali premagati to Ukrajino, tudi če bi se sami zbrali sredi noči. A zdaj nimamo kaj, izgubili smo in to je dejstvo, s katerim se moramo hočeš nočeš sprijazniti.
Poraz sicer še ni usoden, toda utegne se zgoditi, da boste morali Ukrajino na povratni tekmi januarja prihodnje leto premagati za pet golov. Ste tega ta čas sploh sposobni?
Takšni, kot smo bili danes, že ne.
Torej se bo moralo nekaj spremeniti, mar ne?
Saj ne, da se ne pogovarjamo. Celo veliko se pogovarjamo. Vzdušje v reprezentanci je super, tudi treniramo dobro. Potem pa pride tekma in zgodi se, kar se nam je zgodilo danes. Ampak pri tem nam ne more nihče pomagati. To moramo sami razčistiti v svojih glavah. Nima smisla iskati krivcev v meni, v vratarjih ali komur koli drugemu. Vsak pri sebi mora razčistiti, kaj dela narobe, da bo naslednjič, ko se bomo spet zbrali konec decembra, drugače. No, saj tudi mora biti drugače, sicer se nam ne piše prav nič dobrega.
