Tiskane izdaje
Ko je po tihi Zdravljici v Al-Saddu iz tisoč grl zadonela Marseljeza, je bilo vsega konec. Kaj bi po nojevsko tiščali glave v puščavski pesek, četrtfinale je bil odločen, še preden se je začel. Osmerica francoskih legionarjev se je bala zbadanja v klubih in res ga ne bo deležna. Zaradi poraza, ki bi ga na Balkanu označili za »klasično šamaranje« (klofutanje), pa ne bi bilo okusno, če bi Francozi brili norce iz kolegov na začasnem delu.
Poraz proti »Les Experts« ni nič hudega, vdaja brez pravega boja pač. Boris Denič se ni sprenevedal, ko je razlagal, da ni razočaran. Ker za razliko od večine izbrancev organsko sovraži poraze, je šlo za višjo stopnjo čustvovanja – frustracijo. Prav boleče je bilo zanj spoznanje o prepadu, ki loči Slovence od velikih, in če se ne bo kaj spremenilo, se bo potrdil danes z Danci. »Katrce« ne spraviš do stotke v štirih sekundah in z njo tudi ne moreš vleči družinske prikolice. Ne samo v glavah, tudi v telesih ima Slovenija omejitve. Za mešanje štren najboljšim nista dovolj tehnična in taktična podkovanost, v sodobnem rokometu sta nujna moč in višina. Tako so Denič oz. njegovi nasledniki obsojeni na čakanje, kdaj bo Mačkovška srečala pamet, kdaj bo Blagotinšek razvil 120 kg mišične mase in kdaj se bo kje pojavil dvometrski levičar. Z »bekovskih« položajev je bil učinek mizeren – Natek (1:4), Cehte (4:11), Dolenec (4:10), Skube (1:3); pri »pivotih« ničen – Gaber (0:1), Bundalo (0:0), Žvižej (0:4).
V dveh letih od Španije je prepad večji, četudi ima reprezentanca več izkušenj in igralce v močnih ligah. Potem, ko so si našli zunanjega sovražnika in proti Makedoniji odgovorili večnim nergačem – le čemu bi se vrhunski športnik ukvarjal z branjem neumnosti na forumih in družabnih omrežjih? –, so rokometaši tudi sami postali »kavčarji« in se v udobju urejenih klubov zadovoljili z uresničenjem minimalnega cilja. Ta je bil res zelo pomemben in ohranja možnosti za Rio 2016. A če bodo Slovenci SP končali s tremi (visokimi) porazi, ne bodo imeli dobre popotnice za nove izzive: EP na Poljskem, olimpijske kvalifikacije.
Denič je med vrsticami že nakazal dvom o smotrnosti vztrajanja pri načelu, po katerem je težko priti v reprezentanco in še težje iz nje izpasti. Karkoli si kdo misli o »zarabcih, margučih, potekih, staših, jancih, kastelicih«, Slovenija bo potrebovala svežo kri, takšno, ki bo zavrela na igrišču, ko ne bo šlo po načrtih.
