Škofjeloški biser iz poraza v poraz do končne zmage

Rokometni zvezdnik Jure Dolenec o uspehih Slovenije, selektorju Vujoviću, prestopu v Barcelono in Gabrovi fantovščini.

pon, 19.06.2017, 12:00
RZS poskrbi za osnovne stvari, vemo pa, v kakšnih finančnih razmerah delujejo reprezentance, s katerimi se želimo primerjati.

Kakšno leto je za Juretom Dolencem! Začelo se je junija lani s poroko, potem je prišel prvi nastop na olimpijskih igrah v Riu, sledila je bronasta kolajna na SP v Parizu, tik pred tem je podpisal pogodbo s klubom iz sanj Bacelono; pa mesto v idealni sedmerki francoske lige v dresu Montpelliera in za konec še uvrstitev na evropsko prvenstvo, potem ko je Slovenijo popeljal do zmage proti Portugalski v Kopru …

Je življenje sploh lahko lepše, Jure?

To je bilo res sanjsko leto zame, ampak vse kar ste našteli, se ni zgodilo samo po sebi. Družina je vsekakor pomembna. Če izhajaš iz mirnega in ljubečega okolja, je vse lažje, sin Mark in žena Saša sta moja največja sreča. Stojita mi ob strani ob zmagah in porazih, zlasti slednji so tisti, ki izoblikujejo osebnost.

Če sva že pri porazih, kateri pa je bil tisti, ki vam je dal nekaj več?

Porazov je bilo veliko. Prvo veliko razočaranje je bilo, ko nismo osvojili kolajne na svetovnem prvenstvu v Španiji pred štirimi leti. Pa poraz z Makedonijo na tekmi za 5. mesto na EP 2012 v Srbiji. Če grem še malo nazaj, bolelo me je, ko smo pred desetimi leti s Škofjo Loko izpadli iz prve lige. No, tu je seveda poraz proti Danski v četrtfinalu OI. Iz vsakega poraza se poskušaš nekaj naučiti, čeprav je težko. Spomnim se tudi, ko smo pred nekaj leti z Montpellierom izgubili v Chamberyju in zapravili že praktično osvojeni naslov francoskih prvakov v času, ko je Pariz že bil bajno bogat. Ja, kar nekaj porazov je bilo. Ampak ti vedno pridejo, to je sestavni del športa. Zgodijo se tudi Nikoli Karabatiću in Mikkelu Hansnu. A za vsakim porazom pridejo tudi uspehi.

V Riu ste bili zares čisto na tleh, na Copacabani ste bili kot kup nesreče. Takrat si verjetno niste mislili, da se bodo obzorja tako hitro zjasnila.

V Riu smo vsaj po mojem mnenju igrali najboljši rokomet, odkar sem v reprezentanci. Skupinski del je bil za čisto petico, tudi tisti poraz z Nemčijo je šel bolj na dušo sodnikov kot na našo. Ampak potem je prišla tekma z Dansko, o kateri smo sanjali in za katero smo živeli. Pa so nas Danci povozili, vse nam je šlo narobe. Za nameček nisem mogel pomagati fantom, ker me selektor dolgo ni dal v igro. Res se mi je sesul svet. Danci v skupini niso pokazali ničesar, pa so na koncu postali olimpijski prvaki. To je bila šola in pol leta kasneje smo bili mi tisti, ki smo imeli v prvem delu težave, na koncu pa smo osvojili bronasto kolajno. Vse ima svojo ceno in vse se enkrat poplača.

Katera zmaga pa se vam zdi ključna za vzpon reprezentance. Ponuja se tista v kvalifikacijah za SP 2015, ko ste v Velenju v zadnjih desetih minutah zasukali izid in izločili Madžare, drži?

To sem imel najprej v mislih, ko ste postavljali vprašanje. Tam je šlo za neverjeten preobrat v zadnjih minutah, po katerem smo se uvrstili na SP v Katarju, kjer smo si priigrali mesto v olimpijskih kvalifikacijah. Ja, vse se je začelo proti Madžarski.

Če bi takrat izpadli, bi to pomenilo, da bi po EP 2014 izpustili še naslednje veliko tekmovanje. Gotovo bi se bilo težko pobrati.

Stvar je v tem, da smo leteli zelo visoko po prvenstvu v Španiji. Ko se na eno tekmovanje ne uvrstiš, spet padeš na dno. Greš v predkvalifikacije, iz katerih že nekako prideš, ampak izgubiš status nosilca in v kvalifikacijah za naslednje prvenstvo dobiš eno od vodilnih reprezentanc. Znajdeš se v začaranem krogu, iz katerega je težko najti izhod. Tista zmaga z Madžarsko je res bila ključna, ob tem pa bi izpostavil še naslednji veliki mejnik. To je bilo, ko smo v kvalifikacijah za OI premagali Španijo sploh prvič doslej. V Malmöju smo si še enkrat dokazali, da smo dobri. Že ko smo izvedeli, da bo Švedska gostila turnir, se nam je zdelo, da nas nekdo noče v Riu in smo kljubovali IHF. Švedi se namreč sploh ne bi smeli prijaviti za organizacijo. Potem pa smo premagali Špance in naslednji dan proti Švedski doživeli meni najslajši poraz v karieri. Takrat smo spoznali, da lahko tudi na tujem naredimo velike stvari. Ti dve tekmi sta nas izoblikovali, tam je reprezentanca dobila dodaten zagon. Danes je sicer močno spremenjena, ampak zmagovalni duh je ostal. Res smo pred mesecem proti Nemcem zagrizli v grenko jabolko, ki ga je bilo težko prebaviti, ampak zdaj smo proti Švici in Portugalski dokazali, da smo še vedno veliki. Sprehodili smo se do zmag, kar v preteklosti ni bilo pogosto.

Vas je kdaj v teh dneh prešinil spomin na tekmo z Belorusijo iz leta 2013, ko ste po porazu v Stožicah ostali brez evropskega prvenstva? Nenazadnje ste morali hkrati organizirati fantovščino za reprezentančnega prijatelja Mateja Gabra in ta bi bila ob novem neuspehu zares klavrna.

Kar se tiče Gabrove fantovščine, sem to zgodbo dal na stran. Organiziral sem, kar sem lahko na daljavo. Zdaj sem že toliko časa profesionalec, da sem lahko dal obstranske stvari iz glave. Pri dvajsetletniku je to težko, ko pa odigraš toliko težkih tekem, ti koža otrdi. Spoznaš, da je po vsaki tekmi nekaj, kar te čaka. Ali je to obveznost doma, ali dolga vožnja z avtom, ali se moraš zbuditi ob štirih zjutraj, da ujameš letalo. Vedno je nekaj. Največ te izuči tujina. Tekma z Belorusijo? Ja, prešinila me je in to večkrat v zadnjih mesecih. Razen tega, da smo v Franciji vzeli kolajno, v Španiji pa ne, je bila zgodba identična. Ko pa prideš na igrišče, je vse pozabljeno.

Vaš rod je že na mladinskem SP leta 2009 v Egiptu osvojil kolajno, vendar se je potem dolgo skrival v ozadju. Tudi vi nikdar niste šli prek Zormana, Gajića, bratov Žvižej … Zdaj pa ste naenkrat eden izmed vodij. Drži?

Ekipa vedno potrebuje vodje, ne sme pa jih biti preveč. V reprezentanci, v kateri je pet igralcev s 150 nastopi ali več, pri 25 letih res ne moreš biti preveč pameten. Jaz sem po naravi vodja, v vsakem mojem klubu je bilo tako. Ampak v reprezentanci obstaja neka hierarhija, ki se je moraš držati. To logiko skušamo tudi mi, ki smo zdaj starejši, vcepiti mlajšim. Mogoče kdaj nimamo prav, ampak vsi moramo iti v isto smer. Ne more biti deset »liderjev«, sploh ne v reprezentanci. Seveda sem se v tistih letih zadrževal, po drugi strani pa so bili starejši igralci do mene vedno zelo spoštljivi. Mogoče svojega mnenja nisem izražal pred novinarji ali na igrišču, v slačilnici pa so me vedno poslušali.

V reprezentanco ste prišli ob začetku mandata Borisa Deniča. Zdaj mu mnogi marsikaj očitajo, češ da je imel reprezentanco hermetično zaprto, medtem ko Veselin Vujović vedno vabi nove obraze. Toda na Deničevo zgodbo je vendarle treba gledati pozitivno, se strinjate?

Popolnoma. Denič je rekel, v reprezentanco je težko priti, še težje iz nje izpasti. To je bil njegov način dela in zelo dobro je deloval. Če pogledamo, kaj smo dosegli pod njim glede na vse prejšnje rezultate, mu lahko damo kapo dol. Danes slišim očitke na njegov pristop, ki mi dvignejo pritisk. Veliko je dal slovenskemu rokometu in si tega ne zasluži. Kar se tiče Vujovića, je sistem popolnoma drugačen. Veliko več da na trenutno formo, takoj začuti, kaj je določen igralec v določenem trenutku sposoben dati. Ne morem komentirati, kateri način je boljši. Vujović je osvojil kolajno in pod njo bo vedno podpisan. V njegovem dveletnem mandatu je bilo poklicanih nekaj čez 40 igralcev, kar daje reprezentanci širino. Dolgo smo govorili, da je baza majhna ali da je sploh ni, on pa nas je prepričal v nasprotno.

Vujović zase rad reče, da je človek, ki ga ljubiš ali sovražiš, kako je s tem pri vas?

Imava čisto korekten odnos. Tisti, ki ga niso imeli, jih večinoma ni več tu.

Verjetno pa je težko živeti v njegovem sistemu, v katerem hoče imeti vse pod nadzorom.

Reprezentančne akcije so redke in ne pride do zasičenja. Za igralca je gotovo težje, če ima zahtevnega trenerja, za ekipo pa je ponavadi boljše. Vujović ima rezultate, meni osebno pa je najbolj pomembno, da se vedno razidemo v dobrih odnosih. Vsi vemo, v kakšnih razmerah delamo. Primerjava je smešna.

Smo potem Slovenci bolj domoljubni od drugih, ki jim je bolje postlano?

Ne vem. Moral bi videti, kako bi oni funkcionirali, če ne bi bilo dnevnic, premij ob uspehih in ostalih ugodnosti.

V vaši Škofji Loki je bilo zanimivo, ko pred tekmo ni bilo himne, pa so gledalci spontano skupaj z igralci zapeli Zdravljico.

Ni me bilo tam, ampak lepo je bilo slišati, kako se je razpletlo. Vidi se, da ljudje dihajo z reprezentanco. Domoljubje je bilo vedno prisotno, ampak hitro se izgubi, ko stvari ne gredo, kot bi si želeli. Še vedno je preveč negativizma.

Je Franjo Bobinac dober predsednik RZS?

Nisem o tem veliko razmišljal, ampak mislim, da je. Pod njim so rezultati izvrstni. Kar se tiče tekmovalnega dela, je bilo za nas vedno dobro poskrbljeno. Če bi pa lahko kaj finančno uredili glede na to, da smo bili januarja mesec in pol oddaljeni od družin zaradi Slovenije, tudi ne bi bilo slabo.

Gorenje je zdaj eden od velikih sponzorjev EHF, denar očitno je …

Če bo to pomenilo, da bo imel slovenski rokomet od tega koristi, potem naj bo.

Čez pol leta bo euro na Hrvaškem, kaj si lahko obetamo?

Prezgodaj je govoriti o tem. Najprej moramo počakati petkov žreb, ki nam nazadnje na Poljskem ni bil naklonjen. To bo posebno prvenstvo, veliko bo naših navijačev. O ciljih pa še ne bi govoril.

Vas čaka selitev v Barcelono, za katero navijate. Kako bo priti v Blaugrano?

Evforija je že malce popustila. Čustva je zamenjal tekmovalni motiv. Profesionalec sem, upam, da bom dostojno nasledil Kirila Lazarova in bil v ponos modro-rdeči barvi. Ko prideš na igrišče, moraš imeti vroče srce in hladno glavo.

Če se vrneva na »rumene strani«, kaj se obeta Mateju Gabru pred sobotno poroko, na kateri boste njegova poročna priča?

Gaber? On je bil lani organizator moje fantovščine in lepo mi je začinil življenje. Lahko rečem samo, da mu bom vrnil v isti meri. Verjetno mu bo malo nerodno in naporno, a vse bo v normalnih mejah. Dobro, da smo zmagali in bo vse skupaj toliko bolj veselo.

Prijavi sovražni govor