Slovenija ima tri kolajne, ne dve

Ljubljana – Čeprav je ravno dopolnil 47 let, je slavljenec Jani Čop »fit« kot nekoč. Kolegi veterani so ga povečini prekašali po pivskem trebuščku. Trboveljčan je bil tudi v ekipi, ki je 26. februarja 1992 odigrala prvo tekmo za samostojno Slovenijo. Bilo je v zagrebški dvorani Sutinska vrela, Hrvaška je bila boljša z 21:18, Čop je z levico zabil dva gola.

Poleg vas so igrali še Rolando Pušnik, Uroš Šerbec, Bojan Voglar, Vito Selčan, Gregor Glavač, Borut Plaskan, Tomaž Jeršič, Tomaž Čater, Roman Pungartnik, Tone Medved, Aleš Levc in Boris Denič. Kako živi so spomini na tiste čase, ste imeli sploh drese?

Imeli smo tiste zelene drese in eden mojih soigralcev tukaj, Vito Selčan, ga je celo oblekel. Tudi jaz ga imam, doma hranim po en dres od vsake ekipe, v kateri sem igral. Spomini pa so še zelo živi in so zelo lepi.

Kdaj ste nazadnje igrali malce bolj resen rokomet, pričakujete, da bo v naslednjih dneh kaj bolečin v mišicah?

Dolgo je že tega. Rokomet pač ni rekreativni ali veteranski šport. Preveč je kontakta, poškodbe se hitro zgodijo. Na srečo smo ostali celi. Verjetno bodo mišice bolele, toda to ne bo nič v primerjavi s tistim, kar smo doživljali med kariero.

Kakšno pot je prehodil rokomet v 25 letih?

Zame je to kot fičo in ferrari. Ves šport in z njim tudi rokomet gre tako hitro naprej, da se ne da primerjati. Včasih sem bil kot trener na treningu jezen na kakšnega igralca, ki je storil napako, mu vzel žogo in mu hotel pokazati, kako se dela. Ampak uvidel sem, da sem se samo smešil. Hitrost je zdaj neprimerno višja, reakcijski časi prav tako, bolj gre na moč.

Za reprezentanco ste odigrali 28 tekem in dosegli 49 golov, kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

Gotovo časi osamosvajanja. Takrat sva bila v reprezentanci širše poznana samo »Puška« (Rolando Pušnik, op. p.) in jaz, ki sva igrala za Jugoslavijo. Zato sva imela tudi veliko odgovornost. Govorim o prvih treh tekmah pred celjsko, ki je bila prva uradna. Najprej v Sutinski vreli, potem še dve na Islandiji, ki nas je prva priznala. Vedela sva, kakšen je protokol, kakšna so pravila obnašanja, kako se postaviti ob himni. Dajala sva intervjuje in govorila o Sloveniji. Bila sva pionirja pri ustvarjanju kulta reprezentance in na to sem ponosen.

Slovenija je od takrat nastopila na mnogih tekmovanjih, trikrat na OI, osvojila je dve kolajni, kako ocenjujete njen vzpon?

V medijih berem, da imamo dve kolajni, jaz bi dodal še eno. Bronasto z mediteranskih iger leta 1993. Zdaj so te razvrednotene, toda v tistih časih so Francija, Španija, Hrvaška, Egipt in drugi nastopali z najboljšimi ekipami in tretje mesto res ni bil mačji kašelj.

Ste še povezani z rokometom?

S to sezono smo s kolegi ustanovili ženski rokometni klub v Trbovljah, tako da smo začeli delati z deklicami.

Trbovlje je bilo nekoč rokometna trdnjava, zdaj celotno Zasavje nima prvoligaša, kakšni so obeti?

Težko je. Nekoč je bila v Zasavju močna težka industrija in bil je denar. Zdaj ga ni, nadarjeni fantje zgodaj odhajajo v bolj ambiciozna okolja. Takšna je žal realnost.

Kdo je za vas najboljši slovenski rokometaš vseh časov, če odštejemo pokojnega Iztoka Puca?

To je zelo težko vprašanje, jaz bi odgovoril, da je najboljši slovenski igralec reprezentanca Slovenije. Zakaj? Ker je bilo treba prehoditi zelo težko pot, da smo prišli do tega, kar imamo zdaj.

Kaj napovedujete Vujovićevi reprezentanci na EP na Hrvaškem?

Dobro poznam Vujovića in njegovo miselnost. Imel sem čast, da sem ga spoznal že med aktivno kariero. Kot mladinski reprezentant Jugoslavije smo trenirali s člani, kjer je bil glavni »Vuja«. Že zaradi njega imamo dobre možnosti za odmeven rezultat. A kolajne so samo tri, kandidatov zanje pa ogromno. Hrabri me, ker je pri Vujoviću vedno naelektreno ozračje, vsak se mora boriti za svoje mesto, to pa prinese večjo konkurenco, kakovost, disciplino in večjo angažiranost. Sem optimist.