Tiskane izdaje
Ljubljana – Vzdušje pred tekmo v Švici in po njej je bilo kot noč in dan. Lepa zmaga je odpihnila negotovost, zamenjala jo je dobra volja. A lagodje je najbolj nezaželen gost v taboru slovenskih rokometašev. Ti morajo zadržati pozitivni stres, jutri ob 18. uri jih v Velenju čaka ura resnice. Le zmaga z Ukrajino ohranja možnost za nastop na SP 2015 v Katarju.
Medtem ko so se ob prihodu v Schaffhausen vsi držali bolj zase in kazali resnobne obraze, je bilo zavoljo prepričljive predstave v slogu najbolj rutiniranih reprezentanc vračanje v pripravljalni tabor v Zrečah nadvse prijetno. Čustveni preskok je bil najbolj opazen pri selektorju Borisu Deniču, saj pred tem ni natanko vedel, kaj naj pričakuje od svojih fantov, ki so pred dvema mesecema zamočili v Ukrajini in postavili pod vprašaj osvojitev prvega mesta v predkvalifikacijski skupini 3, v kateri ima pred zadnjim kolom Ukrajina 9 točk, Slovenija 8, Švica 3 in Luksemburg 0.
Strah pred odsotnostjo forme pri nekaterih nosilcih igre je bil odveč in tudi igralcem se je odvalil dobršen del kamna od src. Preveval jih je optimizem, na repertoarju so bile dobre stare šale in zbadanja. David Špiler sicer ne sodi v krog dežurnih zabavljačev, a je bilo tudi pri njem opazno olajšanje, ko se je udobno zleknil v čakalnici letališča v Zürichu. »Seveda ne morem zatajiti živčnosti. Saj smo bili zanjo krivi sami. Z vsem dolžnim spoštovanjem do Švice in Ukrajine, toda mi sodimo v višji razred in si zaslužimo boljše tekme. Vesel sem, da smo odigrali stoodstotno. Očitno smo po junijskem polomu z Belorusijo potrebovali še eno šok terapijo v Ukrajini, da smo uvideli, kakšno godljo smo si skuhali. Prepričan sem, da bomo tudi proti Ukrajini igrali podobno, le tako se lahko nadejamo dveh točk, ki jih potrebujemo za uvrstitev v nadaljnje tekmovanje,« v moštveni duh verjame Špiler in prikima namigu, da bodo Slovenci zaradi zaušnice iz Zaporožja imeli še kanček več motivacije, saj se bodo želeli tekmecu oddolžiti z obrestmi. Da bi se polenili in se ponovno vdali podcenjevanju, ne pride v poštev. »Kje pa. Vemo, kako je bilo pred Belorusijo, ko smo govorili, samo še to opravimo, pa smo na prvenstvu. Tokrat ne smemo ostati pri besedah, ampak moramo garati vseh 60 minut,« sta grenki lekciji izučili tudi Kranjčana, ki opozarja, da Ukrajinci ne bodo lahek zalogaj: »Sem bodo prišli z ogromno željo, točko so oddaljeni od uspeha in storili bodo vse, da ostanejo nepremagani. Ne gre za naivneže. Tudi oni so pred dnevi zmagali v Švici. Gojijo rusko šolo rokometa z visokimi in dobrimi strelci (izstopajo Sergej Onufrijenko, Vladislav Ostrouško in Aleksander Ševeljev, op. p.). Na prvi tekmi smo bili premehki v obrambi in nismo uporabili glavnega orožja – polprotinapada. Dejansko so nam oni zabijali lahke gole. To se mora spremeniti.«
Slovenci so se lahko na obrežju Rena vzornim gostiteljem zahvalili, ker so Ukrajincem na njihovem igrišču odščipnili točko in tako jim jutri ne bo treba loviti zmage s petimi goli, potem ko so v Zaporožju izgubili z 28:32. Zadostovala bo že minimalna. »Če ne zmoremo doma premagati Ukrajine, res nimamo kaj početi na SP,« od odgovornosti ne beži 31-letni član Meškova iz Bresta, ki ga je Denič po sili razmer preselil z zunanjega položaja na levo krilo, kjer je blestel v mlajših letih: »Ne tajim, da sem se izogibal krila. Tam mi je dolgčas. Premalo imam žogo v rokah. A Boris je menil, da ob poškodbi Jureta Dobelška tako še najbolj pomagam ekipi. Zunanjih igralcev imamo dovolj, kril ne toliko, zlasti ne takšnih, ki lahko igrajo v obrambi. Bilo bi neodgovorno, če tega ne bi sprejel.«
Nekdanji član Celja in Zagreba razočarano ugotavlja, da je rokomet v zadnjem času v Sloveniji neupravičeno zapostavljen. »Rokometni narod smo in žal mi je, ker so ljudje v zadnjem času nekako negativno nastrojeni proti njemu. Bili smo šesti na EP in četrti na SP, Gorenje in Celje navdušujeta v ligi prvakov, to bi nam moralo biti v ponos. Upam, da bo vsaj zdaj, ko je pred nami tekma za biti ali ne biti, Rdeča dvorana polna in da bomo imeli tisto pravo podporo.«
