Tekma leta: konec Tamšetove ere ali nadaljevanje velenjske suše?

Celje – Po zadnjih dveh tekmah med Gorenjem in Celjem, ki sta se v Rdeči dvorani končali brez zmagovalca, so oba tabora prevevali mešani občutki. Nocoj bo čisto drugače. Ko se bo v celjskem Zlatorogu iztekla 60. minuta, se bodo rokometaši ene ekipe razočarani podali v slačilnico, njihovi tekmeci bodo še dolgo v petkovo noč slavili naslov državnega prvaka.

Naj bo rokometni dan D, tekma vseh tekem ali »ena za vse«, kot so derbi tokrat poimenovali gostitelji, po 35 kolih bo eno srečanje odločilo o tem, kdo bo osvojil 25. prvenstvo v samostojni Sloveniji. »Boljšega scenarija si pred sezono ne bi mogli zamisliti,« se spektakla veseli Bojan Cizej, predsednik Celja, ki potrebuje zmago, medtem ko Gorenju zadošča že točka: »V tem vidim celo našo prednost. Lažje je iti v tekmo z zavedanjem, da šteje samo zmaga in nič drugega.«

Gorenje je enkrat izgubilo in dvakrat igralo neodločeno, vselej s Celjem. To pa je točke izgubljalo tudi proti drugim tekmecem, najprej oktobra v Mariboru, kjer se je končal niz 59 domačih zmag, še bolj boleč je bil remi v Ribnici v prvem kolu končnice. Je pa zato stoodstotno na domačem parketu in direktor Gregor Planteu se nadeja, da se bo ob 70. obletnici rokometa v Celju domača ekipa veselila jubilejne 20. prvenstvene zvezdice.

A kapetan Luka Žvižej se ne meni za zgodovino in statistiko. »Igramo za naslov prvaka in zdaj ni pomembno, kateri je, niti ni pomembna obletnica, ampak samo naša igra. Vse misli so uprte v tekmo, nihče si ne more bolj želeti zmage kot mi sami,« je stanje duha v slačilnici opisal »šef«, ki pozna recept za uspeh: »Borba do zadnjega atoma moči. Vseh 60 minut moramo ostati odločni, zbrani, složni kot prava ekipa.« Veterana tudi ne skrbita zadnja remija: »Zgodila sta se v Velenju, pred tem smo obakrat zmagali v Celju. Zanašamo se na izdatno pomoč naših navijačev. Skupaj z njimi se želimo veseliti najpomembnejše lovorike.«

Tudi Velenjčani ne bodo brez podpore, na 25 kilometrov »dolgo« pot se bo odpravilo kar pet navijaških avtobusov, največ doslej. V celjskem klubu so pripravili bogat spremljevalni program, vse skupaj se bo začelo že ob 17. uri s tekmo legend, obeta se rekordni obisk Zlatoroga v 1. SRL. Ta čas je (uradna) številka 4000, toliko je bilo gledalcev 19. aprila 2014, ko je Celje po več kot treh letih le premagalo velenjski urok in si odprlo pot do 18. naslova. To je bila tudi velika zmaga trenerja Branka Tamšeta, ki proti svojemu bivšemu klubu sploh ne pozna poraza, niz pa je dolg že 14 tekem! Tokrat serijski zbiralec trofej, ki je nazadnje izgubil derbi 3. marca 2013, ko je bil v finalu pokala še na klopi Gorenja, za spremembo ni želel govoriti o zdravstvenih težavah (Patrianova, Dujmović, Dobelšek ...) in je samo potrdil, da je njegovo moštvo pripravljeno na zadnji izziv.

Igralec, ki je v sezoni pri Celju naredil ogromno razliko, je Žiga Mlakar, čigar obraz v teh dneh izgleda, kot bi ga v ringu premikastil Dejan Zavec. V Velenju mu je počil nos, zatem v Kopru še arkada. »Ni čas za tarnanje, vse je v redu, če bo treba, se ne bom branil še kakšne modrice,« je odločen novopečeni reprezentant, ki bo z Blažem Jancem nosilec celjskega napada na desni strani. Še več bo odvisno od Mihe Zarabca, ki bo odigral zadnjo partijo z nekdanjim soigralcem iz Trebnjega Stašem Skubetom, bodočim članom Pick Szegeda. »Še vedno sem stoodstotno član Gorenja,« misli še niso na Madžarsko odtavale Skubetu, ki se je enkrat že veselil zmage v Celju, davnega 4. decembra 2013, toda v treh sezonah v Velenju ni osvojil ničesar.

Tekma bo tudi zadnja v prvenstvu, kot ga poznamo. Najboljša kluba bosta po novem igrala v ligi SEHA in se 1. SRL pridružila šele v končnici. Ne gre pozabiti, da tekma poleg naslova prinaša tudi boljše izhodišče, ko se bodo junija na Dunaju delile vstopnice za evropske pokale. Gorenje zanima spodnji dom lige prvakov, Celjani želijo znova nastopiti med elitno šestnajsterico in ob izgubi domačega primata bi njihove delnice kotirale nižje. Vložek je torej ogromen in če priredimo Churchillovo izjavo: tekli bodo kri, znoj in solze. Ključna razlika bo pri slednjih, radostnice pač niso grenke ...