Tiskane izdaje
Zreče – Borut Mačkovšek je z 204 cm drugi najvišji v rokometni reprezentanci in z 21 leti drugi najmlajši. Med osmerico Slovencev v nemški bundesligi je s Hannovrom najvišje na lestvici. Skupaj z Draganom Gajićem pa je najboljši strelec v kvalifikacijah za SP 2015, ki se bodo nadaljevale že pojutrišnjem ...
Ob zadnji reprezentančni tekmi v Zaporožju je Mačkovšek tarnal, ker mu igralne minute v klubu odmerjajo s kapalko. Mait Patrail je imel na levem zunanjem položaju prednost tudi, ko mu ni šlo nič od rok. To se kaj dosti v dveh mesecih ni spremenilo in Estonec je še naprej »ljubljenček« trenerja Christopherja Nordmeyerja. »Glede na to, da so mu pogodbo podaljšali še za tri leta, bom očitno še dolgo št. 2. Lahko rečem, da sem zaradi tega nezadovoljen. Rad bi igral več, saj lahko le tako napredujem,« je potarnal Mačkovšek, ki pa še ne načrtuje zamenjave okolja: »Malo bom še počakal, če se bo kaj spremenilo. Drugače bo res treba začeti razmišljati v tej smeri.«
Hannover sicer dobro vozi skozi sezono. Ta čas je na 7. mestu in tako je Mačkovšek najvišje uvrščeni Slovenec v Nemčiji, nazadnje je bil v petek njegov klub boljši od Göppingena s Primožem Proštom. »Dobro igramo, morda skočimo še mesto višje in ponovimo lanski uspeh,« pravi Mačkovšek, ki ima tudi evropske ambicije. Hannover se je namreč uvrstil v skupinski del pokala EHF, potem ko je izločil Kadetten Schaffhausen. V švicarsko mesto pri Renskih slapovih se bo Mačkovšek vrnil kmalu, in sicer v slovenskem dresu. Na prvi tekmi proti Švici je bil s sedmimi goli najboljši strelec, v Ukrajini se je skupaj z ekipo utopil v podpovprečju in ob bolečem porazu dosegel tri zadetke. Bližnji tekmi v Švici in doma proti Ukrajincem bosta bržčas ključni za napredovanje v glavni del, dvoboja z Luksemburgom, ki bosta pred tem, naj bi bila bolj ali manj formalnost. »Dobiti moramo vse štiri tekme in jih tudi bomo,« je odločen simpatični »Maček«, za Nenadom Bilbijo (208 cm) drugi najvišji pri Slovencih, in pri 21 letih, kolikor jih je dopolnil 11. septembra, drugi najmlajši, odkar se je pripravam zaradi poškodbe Jureta Natka pridružil Mario Šoštarič, njegov reprezentančni kolega še iz kadetskih in mladinskih vrst.
V Celju je imel težave s športnim načinom življenja, zaradi ponočevanja bil tudi za dober mesec izločen iz članske ekipe. V milijonskem Hannovru je skušnjav še veliko več kot v Knežjem mestu, a kljubuje jim veliko bolje, tudi zato, ker je fantovsko druščino zamenjalo dekle, hrvaška prevajalka. »S punco ob sebi je veliko lažje ostati doma. Moram reči, da sem nešportno plat življenja pustil za sabo oziroma zabavo zmanjšal na minimum,« se je v Nemčiji discipline navzel izolski »vitez«, kakršen je vzdevek rokometašev v črno-zeleni opravi (Die Recken). Vesel je, ker so ga navijači v dvorani Swiss Life Hall, ki je nekaj manjša od Zlatoroga, zelo lepo sprejeli: »Vzdušje na vseh naših tekmah je zelo dobro, eno boljših v ligi. Navijači so glasni, zvesti in prijazni. Opazil sem, da nekaj članov najbolj goreče skupine nosi moj dres s številko 51, kar mi je zelo všeč. Tudi zato jim želim pokazati, kar znam, in upam, da bom le dočakal svojo pravo priložnost.«
