Tiskane izdaje
»Vujo zmore«. Oboroženi s tem spoznanjem so se slovenski rokometaši lotili naloge, ki jim lahko prinese najslajšo nagrado. Potem ko je mlado ekipo Zagreba popeljal med osem najboljših ekip v ligi prvakov, bo selektor Veselin Vujović skušal iz ovc v volkove spremeniti tudi Slovence, ko bodo konec tedna na kvalifikacijskem turnirju v Malmöju lovili olimpijsko vstopnico.
Že pred začetkom priprav na Čatežu vas je v slabo voljo spravil Klemen Cehte, ki je raje ostal v Dubaju. Ste se že sprijaznili z njegovo odsotnostjo?
Na koncu sem jaz izpadel naiven, ker sem verjel, da bi bil lahko Cehte dodana vrednost v napadu, v katerem nam kronično primanjkuje strelcev z razdalje. Izkazalo se je, da njegov telesni potencial nikakor ni v skladu z njegovo psihično zrelostjo. Ima višino, eksplozivnost, moč; toda v glavi je na ravni desetletnega otroka. Škoda.
Pa pustimo sebičnega igralca, ki si niti ne zasluži tolikšne medijske pozornosti, saj imate dovolj drugih skrbi. Verjetno drži opazka, da v trenerski karieri še nikdar niste bili tako obremenjeni?
Veliko let sem že v športu in nikdar se mi ni hkrati nakopičilo toliko stvari. Žal mi je, da v teh prvih dneh zaradi obveznosti z Zagrebom nisem mogel biti ves čas s slovenskimi reprezentanti. Ampak z Urošem (Šerbcem, pomočnikom) sva pripravila dober načrt treningov med mojo odsotnostjo. Reprezentanca bo kompletna šele v ponedeljek, ko se bom tudi jaz lahko v celoti posvetil Sloveniji.
Kakšna pa bo Slovenija v primerjavi z ekipo, ki je januarja nastopila na EP na Poljskem?
Na levem zunanjem položaju imam spet samo Boruta Mačkovška in Sebastiana Skubeta. Ostajamo pri 20 igralcih. Ni se mi zdelo smiselno, da bi naknadno vabil Vida Levca ali koga drugega, od katerih realno ne moremo pričakovati čudežev. Imam informacije, da je Mačkovšek v precej boljši formi, kot je bil na evropskem prvenstvu. Zdrav je Jure Dolenec, kar je tudi velika prednost. Na srednjem zunanjem položaju je konkurenco okrepil Marko Bezjak, čeprav za nikogar ne morem reči, da bo igral na Švedskem, kar sem povedal tudi Urošu Zormanu, Deanu Bombaču in Mihi Zarabcu. Igrali bodo samo tisti, ki bodo v teh dneh pokazali največ.
Po dolgem času ne bo Luke Žvižeja in Dragana Gajića.
Odsotnost Luke se bo najbolj poznala v obrambi, zato moramo najti ustrezno rešitev, morda s kom od srednjih zunanjih igralcev, ki bi lahko imel izpostavljeno vlogo v obrambni različici 5-1, ki nam očitno ustreza, našim tekmecem pa povzroča težave. Na levem krilu je Simon Razgor zelo kakovosten igralec in na desnem krilu imamo ob Gašperju Marguču zelo dobrega Maria Šoštariča. To sta igralca, ki sta ves čas zraven, za njima je kar nekaj priprav in dobro poznata sistem. V bistvu je edini klasični novinec Žiga Mlakar. Ne poznam ga še prav dobro, ampak dobil bo priložnost in nihče ne bo bolj srečen od mene, če se bo izkazal za jokerja.
Mnogi pogrešajo Blaža Janca, ki je blestel v ligi prvakov in požel vaše navdušenje, zdaj pa ste ga odstopili mladinski vrsti. Čemu?
To rajši vprašajte direktorja reprezentance Uroša Mohoriča, ki je vztrajno pritiskal name in me prepričeval, da je Janc bolj pomemben mladincem, saj jih ob istem času čakajo kvalifikacije za evropsko prvenstvo na Portugalskem.
Ampak saj so olimpijske igre najvišji cilj, Janc pa je lahko uporaben tudi kot zunanji igralec in je koristen v obrambi …
Lahko bi bil neizprosen in za vsako ceno zahteval Janca, ampak dvomim, da bi nam to prineslo ključno razliko, bi pa s tem gotovo močno oslabil mladinsko ekipo. Janc je prihodnost slovenskega rokometa in bo na seznamu za olimpijske igre. Da bi ga uporabil na desnem zunanjem položaju, prav tako ne bi bilo preveč smiselno, tam imamo vendar Dolenca, pa Vida Kavtičnika, Davida Miklavčiča in Mlakarja.
Z mladim Zagrebom ste v osmini finala lige prvakov senzacionalno izločili bogati Rhein-Neckar. Je to lahko pomembno sporočilo Slovencem, da je v rokometu mogoče vse in zlasti, da ste mož za velike stvari?
To je bila res dobra popotnica tik pred začetkom reprezentančne akcije. Skoraj vsi, od Bombača do Kavtičnika, so mi poslali čestitke po zmagi v Nemčiji, kar mi je veliko pomenilo. Uspeh Zagreba je sporočilo slovenskim igralcem, da lahko zaupajo v moje delo. Ne bi rad užalil svojih Zagrebčanov in jih označil za pol-igralce, toda ob mojem prihodu zanje v Evropi ni vedel nihče ali jih nihče ni hotel. Mnogi so imeli cel kup težav v karierah, mi pa smo iz njih ustvarili moštvo, ki lahko premaga Kiel, Veszprem in Rhein-Neckar. Treba pa se je zavedati, da je Zagreb v veliki prednosti, ker sem jaz vsak dan z ekipo. S Slovenci pa bom do odhoda v Malmö lahko opravil le kakšne tri ali štiri resne treninge. Zato se iskreno nadejam, da se bomo uvrstili na OI in da bomo potem lahko skrbno začrtali program priprav. V tem času bi naredili še nekaj korakov naprej in v Riu napadli najvišja mesta.
Za vami je sklepni turnir lige SEHA v Varaždinu. V Sloveniji se veliko govori o tej ligi in mnenja o smiselnosti sodelovanja Celja in Gorenja v njej so močno deljena. Vi zelo dobro poznate obe plati medalje, kakšno je vaše stališče do tega vprašanja?
Celje in Gorenje sta prepričljivo najboljša kluba v Sloveniji. Vse druge ekipe nimajo niti najmanjše možnosti, da bi bile prve ali druge. V najboljšem primeru so lahko tretje, četrte, pete, šeste. Ko vsaj v določenem obdobju ne bo zraven Celja in Gorenja, se bodo Maribor, Trebnje, Koper in še kdo borili za sam vrh. Ko se boriš za prvo mesto, te navijači in javnost drugače gledajo in to je lahko samo plus. V Srbiji je že bilo tako. Vsi so se spraševali, kdo bo prvi, Metaloplastika ali Crvena zvezda. A če bi bila zraven Vojvodina, ne bi imela nobenih možnosti. Ljudje v Sloveniji bodo za nekaj mesecev pozabili, da sta Celje in Gorenje nekje drugje. Videli pa bodo, da je njihova ekipa prva ali druga in bodo navdušeni.
Kaj pa razvoj igralcev v luči pomanjkanja treningov zaradi potovanj?
Rezultati Zagreba niso samo plod lige prvakov. Igralci so dobili ogromno izkušenj z igranjem proti močnim ekipam, kakršne sodelujejo v ligi SEHA. To je zelo dobro tekmovanje, namenjeno zorenju mladih igralcev. Mislim, da je sijajen projekt in upam, da bosta Celje in Gorenje že v prihodnji sezoni del te zgodbe. Potovanja niso težava, to je vendar Balkan, vse je blizu. Na dan tekme se lahko ekipe odpravijo v Zagreb, Veszprem, Našice, Banjaluko; imajo direkten let v Skopje …
Vrniva se k reprezentanci, že v Vroclavu se je Slovenija merila s Španijo in Švedsko. Se vam zdi dobro, da tekmece za dve olimpijski vstopnici dobro poznate?
Težko je reči, tudi oni zdaj dobro poznajo nas. Ekipe bodo sicer nekoliko drugačne. Vidim, da so Švedi znova poklicali veterana Kima Anderssona, kar nakazuje, da ničesar nočejo prepustiti naključju. Andersson je res zunajserijski igralec, toda vprašanje je, kako dobro je pripravljen. Španci so vedno močni, zapustili so slab vtis po tistem finalu v Krakovu, ampak vseeno so osvojili srebrno kolajno. Nimajo izrazitih zunanjih strelcev in z njimi lahko igramo. Ogromno bo odvisno od prve tekme. Menim, da je na nevtralnem terenu veliko lažje premagati Špance kot domačine Švede. Ocenjujem, da smo bolj kreativni od Švedov in tudi od Špancev. V vsakem primeru verjamem v naš preboj na olimpijske igre.
Predsednik RZS Franjo Bobinac vam je na zadnji seji predsedstva jasno izrazil podporo in zatrdil, da bosta ostali selektor, četudi se Slovenija ne bi uvrstila niti na OI niti kasneje na SP v Franciji. Vi pa ste že izjavili, da boste odstopili, če Slovenije ne boste pripeljali v Rio. Kako je zdaj s tem?
Rekel sem, da bi bilo v primeru dveh spodrsljajev logično, če bi priložnost dobil nekdo drug. Jaz ne prenesem porazov in se ne oklepam nečesa, kar nima smisla. Toda če mi predsednik reče, da so me pripeljali, ker želijo spremembe v nekem daljšem obdobju, v katerem bo treba opraviti temeljito zamenjavo rodov in zgraditi novo zgodbo, vse skupaj dobi drugačen pomen. Ne pozabite, da sem doslej v desetih mesecih z igralci preživel skupaj le kakih 30 dni. Če kdo meni, da lahko v tem času naredi več, se brez besed umaknem. A če mi verjame predsednik in mi verjamejo igralci, kar je še bolj pomembno, potem sem pripravljen zagristi v ta izziv na daljši rok. Seveda pa porazi vselej s seboj prinesejo še veliko drugih slabih stvari in če bi iz slačilnice prišli glasovi, da mi ekipa ne zaupa več, bi nemudoma odstopil.
Poraz se lahko od poraza tudi močno razlikuje, mar ne?
Strinjam se in zato na našo zadnjo zgodbo iz Poljske gledam z drugačnimi očmi kot prej. Proti Švedski smo zaostajali za osem golov, pa vseeno imeli sedemmetrovko za vodstvo. Proti Špancem smo imeli dobljeno tekmo, pa se je zgodil tisti nesrečni zadnji napad. Samo Nemci so nas nadigrali, toda takrat se še nismo zavedali moči reprezentance, ki je kasneje postala evropski prvak. Potrdilo se je, da smo imeli strašno težko skupino, v kateri nismo bili nemočni. To je pomembno spoznanje za fante. Zdaj me tudi bolje poznajo, vedo, da sem neposreden človek, da vedno povem, kar mislim in čutim. Pravzaprav sem čisto prozoren – vse se vidi: veselje, jeza, skrb … Mislim, da smo zdaj preboleli vse otroške bolezni in da smo sposobni narediti še ta korak, ki nas loči do najboljših.
Če ste že tako odkriti, kaj bi vam osebno pomenilo več: nastop na sklepnem turnirju lige prvakov v Kölnu z Zagrebom ali uvrstitev na olimpijske igre v Rio de Janeiro s Slovenijo?
V vsakem primeru olimpijske igre s Slovenijo. Seveda pa bi imel še rajši oboje.
