Ko celo Omiću poganja volčji kožuh, je vse možno

Slovenci na Gran Canarii jurišajo proti tekmečevemu obroču v pankerskih ritmih, zadevajo pa kot v najlepših sanjah.

Objavljeno
01. september 2014 20.46
Eduardo Brozovič, šport
Eduardo Brozovič, šport

Las Palmas – Ko bo vodstvo slovenske reprezentance začelo snovati priprave za EP 2015, bi se moralo spomniti tednov pred letošnjim mundialom. Med košarkarji namreč ni nikogar, ki ne bi poudarjal, kako se jim je vlekla vadba ter kako so med nizanjem 14 ogrevalnih tekem odštevali dneve in ure do prvega pravega nastopa. Učinek je bil temu ustrezen.

Potem ko so Slovenci dobili uvodna nastopa na SP z 31 točkami skupne razlike, vodili pa že s +42, se lahko vprašamo, zakaj smo pred njihovim odhodom na Gran Canario tako previdno govorili o Avstraliji in Mehiki. Ali zakaj je Goran Dragić tarnal nad neustreznim moštvenim duhom in izžareval še manj optimizma kot naši politiki, ko se podajajo v Bruselj po evropska priporočila. Ker si ob njihovih predstavah nihče ni drznil privoščiti vedrih misli brez strahu, da nas ne bodo kmalu lopnile po glavi. Teden dni pozneje je moštvo neprepoznavno, saj ga je tekmovalni naboj zadel naravnost v žilo in je doživelo pravo katarzo. Logično, bi lahko dejali ob pogledu na mlado preteklost. Za eksplozivne po duši in telesu pač velja, da potrpljenje ni njihova odlika in da imajo namesto filigranskega brušenja podrobnosti radi »moško akcijo«. Že med lanskim EP smo ugotavljali, da so sodobni slovenski reprezentanti po košarkarskem slogu pravzaprav pankerji ter da jim je pokanje strun in open na bobnih velike bližje srcu kot nežne violine in flavte. Bolj kot notni zapisi in violinske ključi pa so jim ljuba močna družbena sporočila in neskončna energija, zaradi katere neredko raje tečejo, kot mislijo.

Jure Zdovc je kot košarkarski klasik potreboval veliko mero prožnosti, da je po poldrugem mesecu pripravljalne kakofonije dočakal ubrano »nažiganje«, ki zagotovo ni povsem po njegovem okusu, a za zdaj prinaša uspeh. Sprejel ga je, ker se zaveda, da lahko s takšnim pristopom prikrije marsikatero slabost, ki je pri baladah in valčkih ne bi mogel zatajiti, hkrati pa da ima v bendu nekaj virtuozov, ki obvladajo tudi drugačne žanre. To velja za Gorana Dragića, ki v kriznih trenutkih resda igra še bolj živo in na poskok ter za seboj potegne brata Zorana, deloma za Uroša Slokarja, v veliki meri pa za Domna Lorbka, moštvenega »korektorja«, ki pametno stopi v ospredje, ko je zares potrebno. Sicer pa se ne sili iz spremljevalne sekcije. Takšne navite druščine ni težko spodbuditi, naj pokuri odvečne kalorije z garanjem v obrambi, da bi se lahko zapodila v nasprotni napad. In če ob tem izkoristi 58,4 odstotka metov iz igre ter obakrat zadene 10 od 21 poskusov za tri točke (48 %), kot jih je proti Avstraliji in Mehiki, je skoraj nepremagljiva.

Slovensko moštvo je bilo po dveh kolih SP četrto najučinkovitejše za ZDA (106), Argentino (91,5) in Španijo (90,5), saj je doseglo 89,5 točke na tekmo. Ponašalo pa se je tudi z najboljšim izkoristkom metov in bilo drugo na lestvici najnatančnejših metalcev trojk za Avstralijo, kar je v primerjavi s prejšnjimi tekmovanji neverjeten napredek. Toda Zdovc dobro ve, da ni vsak dan sobota ali nedelja, in da bo prišel tudi kakšen mračni delovnik z nadurami. Zato košarkarje spodbuja k napredku v eksaktnih prvinah: predvsem k dodatnemu izboljšanju obrambe, ki je vendarle prejela 74 točk na tekmo, s čimer je 12. na preglednici SP.

V takšnem ozračju je celo Alenu Omiću, velikemu in nezrelemu jagenjčku, začel rasti volčji kožuh. V uvodnih nastopih sta bila njegova tekmeca najboljša košarkarja nasprotnih moštev Aron Baynes in Gustavo Ayon, ki sta skupaj zbrala 44 točk in 10 skokov, a do njih nista prišla zlahka. Olimpijin center je ob tem tretji slovenski strelec (povp. 10 točk) in vodilni skakalec (5) moštva, odvadil se je celo mehkužnega padanja po tleh ob slehernem dotiku. Zdovc vendarle ostaja zvest prepričanju, da košarkarjem Omićevega značaja kaže zelo previdno deliti pohvale: »Visok košarkar mora imeti energijo, sicer je videti smešen. Zapirati mora prostor, pomagati, po potrebi prevzeti tekmečevega branilca, skočiti ... To ni lahko, toda Alen si privošči preveč mrtvih minut in kriljenja v prazno. Vsakič ko naredi nekaj dobrega, se zadovolji in uspava kljub velikemu potencialu. Igra lahko še veliko bolje in predvsem bolj stanovitno.«