V mislih ugnali Dominikance, zdaj jih morajo zares

Slovenija bi morala drevi ob 20. uri loviti uvrstitev v četrtfinale na podlagi spoznanj z zadnjih treh nastopov.

Objavljeno
05. september 2014 21.57
Eduardo Brozovič, poročevalec
Eduardo Brozovič, poročevalec

Barcelona – Pričakovanja pred današnjo tekmo Slovenija – Dominikanska republika v osmini finala SP se močno mešajo z vtisi uvodnih petih nastopov. Končnica dvoboja z Litvo (2:17) je pač prizadela čustva številnih. Najbolj žejni navijači so se denimo spraševali: le kako je možno, da mi v 12 minutah spraznimo več vrčkov kot naši fantje dosežejo točk?

Očem so težko verjeli tudi litovski košarkarji, saj se jim verjetno še ni primerilo, da bi jim po zaostanku sedmih točk po treh četrtinah tako pomembnega dvoboja za zmagoviti zasuk zadostovalo pičlih 12 točk v zadnjem delu. Slovenski pa so si belili glave, zakaj so v tej prekleti četrtini, ki jih je stala prvega mesta v skupini in lažje poti v izločilnih bojih, metali za dve točki 1:7, trojke 0:9 in ostali brez enega samega prostega meta. Pa čeprav so do tedaj veljali za eno najboljših napadalnih zasedb mundiala. Poraz proti evropskemu podprvaku je daleč od sramote, niz 2:17 pa sproža marsikatero vprašanje.

Je šlo za pomanjkanje kakovosti? Ali za utrujenost, ker so vso tekmo igrali z devetimi možmi (na klopi so ostali Jaka Blažič, Klemen Prepelič in Aleksej Nikolič), med katerimi je Jaka Klobučar prebil na parketu osem minut in Edo Murić 12. Glavno breme so nosili Domen Lorbek (35 minut), Goran Dragić (33), Zoran Dragić (32) in Miha Zupan (25), medtem ko je pri Litvi, ki je imela deset košarkarjev med strelci (Slovenija sedem), le Renaldas Seibutis (31) igral več kot 24 minut. Pri razmerju v točkah košarkarjev s klopi je bilo zato gladkih 34:16 za Litovce, kar so nazadnje občutili tudi prvokategorniki. Ob takšnem izkoriščanju sil so naši košarkarji pozabili na besedo »energija«, ki smo jo v zadnjih dveh letih slišali v domala slehernem stavku in z zasedbo rojenih jurišnikov lovili zmago s šahiranjem v taktični končnici.

Težko se je tudi otresti občutka, da se je slovenska reprezentanca po odličnih predstavah proti Avstraliji in Mehiki začeli ukvarjati z napačnimi stvarmi. Pred tekmama z Južno Korejo in Angolo so govorili o Litvi, kar se jim je nato videlo na igrišču. Pred soočenjem z »Lietuvo« so se potihem in prek družbenih omrežij jezili zaradi namernega poraza Avstralije proti Angoli, po prvem porazu pa, ker bodo morali v četrtfinalu igrati z ZDA. Kot da so že izločili Dominikansko republiko. Po dveh neprepričljivih predstavah zapored in tako slabem finišu v ključnem nastopu, s katerim so šle po zlu prednosti ugodnega žreba, so si sami vzeli pravico do nerganja na račun avstralske preračunljivosti, ki jih je drago stala le pogojno. Kajti kdo pravi, da bi ob srečnejšem razpletu, a ob enakem prehitevanju misli, ugnali Novo Zelandijo v osmini finala in nato zmagovalca dvoboja Turčija – Avstralija? Bržkone bi se že včeraj veselili polfinala z Američani.

Za vtisom z zadnjih tekem pa se kajpada skriva veliko dobrega, kar bi kazalo unovčiti v današnjem merjenju moči. Za začetek bi se morali zavedati, da Dominikanska republika še zdaleč ni neka »leva« zasedba, čeprav šele drugič po letu 1978 igra med svetovno elito. Nato pa sebi v prid izkoristiti spoznanja o lastnih sposobnostih, značajih in napakah. Priložnost je še vedno preveč živa, da bi se tolažili, da gre zgolj za tri naključja.

Udeleženci SP so nasploh preveč užaljeni, ker so prireditelji od žrebanja skupin naprej vse podredili pričakovanju finala med Španijo in ZDA. »To ni športno, za kolajno se bo potegovalo še 22 drugih moštev,« so bentili, še pred prihodom na Iberski polotok in Gran Canario pa vneto preračunavali, katero mesto morajo zasesti v svoji skupini, da bi se v osmini finala in četrtfinalu ognili favoriziranima reprezentancama. Očitno so vsaj v 16 moštvih menili, da bi si zaslužili mesto v polfinalu, kar bi lahko bil kompliment sodobni košarki. Resnica pa vendarle pravi, da so razlike med vrhom in srednjim slojem mundiala že kar prevelike. Američani so si brez vseh glavnih zvezdnikov priigrali 166 točk prednosti v petih nastopih (povp. 33,2), Španci v zrelih letih pa 126 (25,2) v »skupini smrti«. Za primerjavo: na EP 2007, ko so bili Pau Gasol, Juan Carlos Navarro in drugi sedem let mlajši, so v predtekmovanju izgubili s Hrvaško, v polfinalu ugnali Grčijo za pet točk in izgubili dvoboj za zlato kolajno z Rusijo.