Hitzfeld pod alpskimi vršaci poskrbel za nogometni vzpon

Sao Paulo – »Ottmar, jokali bomo s teboj,« je vodilni švicarski tabloid Blick prenesel stanje duha švicarskih nogometnih zanesenjakov, ki so bili navdušeni ob predstavi svojih rojakov proti Argentini, a so se na koncu morali sprijazniti s porazom. Povrhu pa še s slovesom selektorja Ottmarja Hitzfelda, ki je tako sklenil svojo bogato pot na trenerski klopi.

Delo z izbrano vrsto dežele, ki jo je športni svet dolga leta bolj kot po nogometu poznal po vrhunskih smučarjih in kolesarjih, je bilo zanj krona izjemne osebne zgodbe, ki jo je na igrišču vidno začel kot nemški reprezentant na olimpijskih igrah v Münchnu '72. Toda pozneje se je precej bolj uveljavil na trenerski poti, sprva v sosednji Švici, nato pri velikanih nemške nogometne scene. Borussio iz Dortmunda je dvignil na izjemno visoko raven, celo do naslova zmagovalke lige prvakov, nato se je lotil izziva nenehnega potrjevanja v nogometno silno zahtevnem in razvajenem Münchnu, tam pobiral lovorike, nakar je pot v zadnjih šestih letih zaokrožil na omenjeni švicarski klopi. Seveda so mu razgrnili preprogo, ko se je iz Nemčije preselil v Švico, nenazadnje je prišel z ugledom enega redkih, ki je z dvema različnima kluboma osvojil pokal najboljšega v prestižni ligi prvakov: do današnjega dne so ob Hitzfeldu na tem seznamu le še Carlo Ancelotti, Ernst Happel, Jupp Heynckes in Jose Mourinho.

Privrženci nogometne reprezentance v Švici, ki jih je iz leta v leto več, so se že veselili nove uvrstitve v osmino finala svetovnega prvenstva – nazadnje so se uvrstili 2006., pred tem 1994. Zdi se, da igra izbrane vrste še nikdar ni ohranjala tako jasne podobe z repom in glavo kot prav v Hitzfeldovi dobi. »To moštvo je čudežno! Turnir je začelo s porazom z 2:5, potem pa je bilo na pragu četrtfinala po boju z veliko Argentino,« so zapisali v Neue Züricher Zeitungu in si podobno kot v drugih medijih dan po slovesu od prvenstva zastavili vprašanje, katero smer bo poslej ubrala reprezentančna vrsta, ko jo bo namesto izjemno uspešnega Hitzfelda vodil Vladimir Petković, doma iz Sarajeva, nazadnje trener Lazia.

O tem, kako vrhunsko je Nemec uigral prenovljeno švicarsko vrsto ter pod alpskimi zvonci prav posrečeno združil tudi nogometaše s koreninami iz Turčije, s Kosova, iz BiH, Albanije, se je dodobra prepričala tudi slovenska izbrana vrsta, ki prav v kvalifikacijah za to prvenstvo Hitzfeldovi selekciji ni bila kos niti v Ljubljani niti v Baslu. Alarm pa je že pred vrati naše izbrane vrste, saj se bo prav z jedrom sedanjega švicarskega moštva pomerila tudi v skupini za pot na naslednje veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo v Franciji 2016.

Pa si bo priznani nemški strokovnjak še premislil, se morda le vrnil na zanj tako mikavno trenersko klop? »Nogometu ne bom pomahal v slovo, na TV bom strokovni komentator, trenerske poti pa je zame po 31 letih vendarle konec,« je dejal po zadnjem nastopu Švice na tem prvenstvu. Borila se je prav do konca proti favoritinji, a tik pred koncem podaljška in že nestrpnim pričakovanjem enajstmetrovk prejela gol za odhod na letalo v domovino. Hitzfeld si seveda takšnega konca ni želel, obenem pa je, kot je pozneje dejal na novinarski konferenci, ponosen na vse doseženo s švicarsko reprezentanco. In ko so ga mnogi spraševali, ali gre ta nesrečni poraz primerjati s tistim v finalu lige prvakov pri Bayernu z znamenitim zasukom v prid Manchestra Uniteda, je omenil: »To so pač trenutki, ko se v dveh ali treh minutah sprosti ves adrenalin trenerskega posla.« Takrat ga bavarski spodrsljaj ni potrl, že dve leti pozneje je prav z aduti tedanjega moštva osvojil ligo prvakov. Zdaj je sicer končal svoje poslanstvo na klopi s porazom, a nogometni svet si ga bo ohranil v spominu predvsem po zmagah.