Modrić in Rakitić pokvarila miren brazilski spanec

Pisal se je vroč junij 2006. Nogometna Nemčija se je lotila »poletne pravljice«, kot so gostitelji vzneseno poimenovali svetovno prvenstvo, Niku Kovaču pa so se uresničile sanje. Kot kapetan je vodil hrvaško reprezentanco na uvodni tekmi z Brazilijo v Berlinu, mestu, kjer je odraščal. Zdaj ga izziv, spet proti Brazilcem, tokrat pri njih doma, čaka v selektorski vlogi.

Kadarkoli se na Hrvaškem zasuče tema pogovora k reprezentančnemu nogometu, kar se predvsem v dneh pričakovanja svetovnega prvenstva dogaja zelo pogosto, spomin seže na nepozabno Francijo '98 in takrat izjemno 3. mesto Blaževićevih »ognjevitih«. Odtlej se je Hrvaška pogosto uvrščala na največja tekmovanja – ni je bilo le na EP 2000 in SP 2010 –, a podobnega podviga ni več ponovila. Nekajkrat je ogenj tlel, predvsem med četrtfinalnim nastopom na evropskem prvenstvu v Avstriji in Švici, velike zgodbe za konec le ni bilo. Moštvo je takrat s klopi vodil Splitčan Slaven Bilić, v svoji šestletni dobi zbral nekaj imenitnih predstav svojih nogometašev, ohranjal dobro ozračje, a nato tudi zaradi drugih dogodkov ob igrišču moral zapustiti klop izbrane vrste, nakar je nadaljeval trenersko pot v Moskvi in Istanbulu.

Niko Kovač? Njegova zgodba je malce drugačna, saj mu je temeljito in študiozno delo v strokovnem štabu Salzburga, v zadnji petletki z naskokom najbogatejšega in tako tudi najbolj ambicioznega avstrijskega kluba, odprlo dveri k hrvaški mladi reprezentanci. Tam je uspešno uveljavljal novi rod naslednikov Roberta Prosinečkega, Zvonimirja Bobana ali nazadnje Luke Modrića in Maria Mandžukića, v kvalifikacijah za EP mladih izbranih vrst v petih nastopih nanizal pet zmag, tudi na tujem proti Švici in Ukrajini, nakar je že kmalu sledil »ukaz« iz vrha nogometne zveze – v slačilnici selektorja članske vrste Igorja Štimca vladata zmeda in slabo ozračje, moštvo naj nemudoma prevzame Kovač!

Nemški Hrvat je rešil reprezentanco njegove očetnjave z uspešno opravljenim delom v dodatnih novembrskih kvalifikacijah, sledili so meseci priprav na najodmevnejši športni dogodek poletja 2014. Hrvaški nogometaši se bodo v četrtek pomerili prav proti gostiteljem in medtem ko ji mnogi nogometni zanesenjaki po svetu pripisujejo malo možnosti na premieri proti opevani domači vrsti, zadnje napovedi iz Brazilije celo ponujajo zadržanost in zaskrbljenost: »Hrvaška ima Modrića pri madridskem Realu in po novem Ivana Rakitića pri Barceloni! Je torej njena zvezna vrsta boljša kot naša?«

Pomembne vloge v pomembnih klubih

Dejansko pri zdajšnji izbrani vrsti Hrvaške, morda celo bolj kot kdajkoli v preteklosti, udarnim adutom pripadajo izjemno pomembne in odgovorne vloge pri pomembnih evropskih klubih. Modrićeva zgodba je sploh posebna in četudi so o njegovih sposobnosti »vsevedi« dolgo dvomili, je bil vseskozi eden ključnih mož na Realovi poti k 10. naslovu evropskih prvakov. Brez Rakitića ne bi bilo tako prepričljive Seville v evropski ligi, bledo Interjevo sedanjost poskuša reševati zelo nadarjeni Mateo Kovačić, Mandžukićevi goli so ogromno prispevali k lanskemu Bayernovemu trojčku, vključno kajpak z zadetkom v londonskem finalu lige prvakov proti Dortmundu.

Hrvaška se je na generalki pred SP pomerila z Avstralijo, pokazala sprva bledo podobo, v drugem polčasu pa tekmico povsem nadigrala, tako da končni izid 1:0 ni razkrival izjemne premoči nogometašev v prepoznavnih dresih z rdečimi in belimi kvadratki. Edini gol je zabil Nikica Jelavić, napadalec s pisanimi izkušnjami z britanskega otoka (Glasgow Rangers, Everton, Hull City), prav on bo predvidoma tudi udarni Kovačev adut v napadu na četrtkovi premieri, ko na igrišču še ne bo kaznovanega Mandžukića. A slavonski ostrostrelec, ki bo navzlic izjemni učinkovitosti očitno zapustil München zaradi sporov z bavarskim Kataloncem Pepom Guardiolo, se bo k izbrani vrsti vrnil za tekmi odločitve glede uvrstitve v osmino finala, proti Kamerunu in Mehiki.

Poškodba gležnja Danijela Pranjića, že dolgo reprezentanta, na generalki z Avstralijo le ni tako huda. Sprva je kazalo na predčasno vrnitev domov, zdaj bo bržkone izpustil le četrtkovo uvodno tekmo. Tako se je vrnil nasmeh v strokovni štab, a nekaj preplaha je bilo zaznati včeraj, ko so specialne enote domače vojske vstopile v hrvaški bazni tabor in začele raziskovati resničnost namiga o nastavljeni bombi. Po dvajsetminutnem pregledu, češ da je vse vendarle v najlepšem redu, so zapustili Hrvate in med njimi tudi svoja rojaka, ta čas člana reprezentance naših južnih sosedov.

Eduardo in Sammir sta se namreč nogometno uveljavljala v Zagrebu, prvega je po šestih letih pri Dinamu pot vodila v London k Arsenalu, od tod na vzhod v Ukrajino, kjer sicer pri Šahtarju že kar kultni status pripada predvsem Dariu Srni, kapetanu hrvaške izbrane vrste. Sammirjevo poglavje pa nikakor ni eno tistih prepoznavnih o hitrem uspehu in selitvi iz Zagreba h kateremu od evropskih velikanov. Prav z njim naj bi se Dinamo slednjim vsaj približal, nekajkrat, denimo proti Villarealu in Malmöju, je Brazilec na stari celini zares zablestel, a precej bolj živahen kot na igrišču je bil v nočnem utripu hrvaške metropole. Mnoge neprespane noči so jezile tudi navijače, trenerji so ga kaznovali, vedno znova je obljubljal, da bo razmišljal le še o žogi, pa tega nikdar ni povsem uresničil. Sledilo je slovo od Zagreba, letošnja selitev h Getafeju v špansko ligo naj bi ga le zresnila. Zdaj sanja le še o tem, da bi mu Kovač namenil vsaj nekaj časa na uvodni tekmi proti Brazilcem, četudi se zaveda, da bo bržkone os hrvaške zvezne vrste in napada Modrić-Rakitić-Olić-Kovačić-Perišić-Jelavić.

»Toda zame bi bila tekma v hrvaškem dresu proti moji Braziliji najpomembnejša doslej! Proti Avstraliji sem prvič igral ob navzočnosti staršev in brazilskih prijateljev, rad bi, da bi me videli na igrišču tudi v četrtek,« je poslal sporočilo, kaj pa bo o tem dejal selektor, bo jasno prav na premieri. Kjer bodo gostitelji favoriti, a Kovač stavi na svoje fante: »Dlje časa bomo ohranjali ugoden izid, hujše bo breme za Brazilce …«