Pakt o nenapadanju? Ni govora!

Manaus – V treh letih je Jürgen Klinsmann ameriške nogometaše naučil marsikaj, izpustil pa pomembno lekcijo: kako krasti sekunde. ZDA so bile proti Portugalski na pragu napredovanja, a globoko v 95. minuti naivno prejele gol, ki jih utegne drago stati. V skupini G je pred četrtkom vse odprto.

Ko je sodnik le nekaj sekund po zadetku rezervista Silvestra Varele z glavo za 2:2 po podaji Cristiana Ronalda odpiskal konec tekme na štadionu Amazonia v tropskem Manausu, so od znoja premočeni nogometaši obeh dežel kazali le malo čustev in nihče ni zadovoljen zapustil travnika. Tudi navijači so obnemeli. Številni Američani niso mogli verjeti, da je lahko nogomet tako krut, Portugalci pa so izgubili upanje, da lahko bleda reprezentanca z napol pripravljenim Ronaldom na zadnji tekmi iztrži dovolj visoko zmago, ki bi jih popeljala v izločilne boje. Širok nasmešek se je zarisal na obrazih v taboru Gane, ki je postala resna kandidatka za drugo mesto: če Nemčija v četrtek premaga ZDA in Gana premaga Portugalsko, bo odločala razlika o zadetkih. ZDA imajo ta čas plus 1, Gana minus 1. Ker so medsebojno tekmo dobile ZDA, bodo morali biti Afričani skupno boljši za gol.

Američani so pod Klinsmannovim vodstvom organizirani in disciplinirani v obrambi, v napadu pa odločni in racionalni. Vselej iščejo najbolj enostavno pot do vrat in streljajo z vseh položajev. Tako je Jermaine Jones dosegel imeniten gol in izničil zgodnji zadetek Nanija. Ko je Clint Dempsey, kapetan z modrico pod očesom, zlomljenim nosom in podplutim licem, z dimljami porinil žogo prek golove črte za popoln zasuk, so bila vrata raja odprta. Toda Američane je na napačni nogi dobil njihov priljubljeni izrek, da ni konec, dokler stara gospa ne zapoje …

Kljub temu so še vedno krojači svoje usode. Zmaga proti Nemčiji jim prinaša celo prvo mesto, remi drugo, tudi poraz verjetno ne bi bil usoden, če le ne bi bodisi Gana bodisi Portugalska na drugi tekmi vpisali (pre)visoko zmago.

Takoj se je v misli prikradla zamisel, da bi se nemški selektor Joachim Löw in njegov rojak Klinsmann, bivša sodelavca, ki sta Nemčiji prinesla 3. mesto na domačem SP 2006, takoj podpisala pod remi. Nemčija oz. bivša ZRN je nekaj podobnega storila leta 1982 v Španiji, ko je bilo več kot očitno, da je bila tekma z Avstrijo odigrana z obojestransko željo po izidu 1:0, ki je sosedama zajamčil napredovanje. »Sramota v Dijonu« na račun Alžircev je požela zgražanje javnosti. Klinsmann, kot nogometaš prvak z Nemčijo leta 1990, je odločno zavrnil namigovanja o t. i. gentlemanskem dogovoru ali paktu o nenapadanju: »Kar je bilo leta 1982, je del nemške zgodovine, ne ameriške. Imamo bojeviti duh, energijo in odločenost, da na vsaki tekmi pokažemo največ. V Recifeju bomo ambiciozni.«

Portugalci? Pri razmerju v zadetkih minus 4 jih reši samo (zelo) visoka zmaga proti Gani in/ali visok poraz ZDA proti Nemčiji. Oboje se zdi malo verjetno in t. i. evropski Brazilci lahko začnejo počasi zlagati kovčke. Tudi uradno najboljši nogometaš na svetu Ronaldo, ki igra kljub poškodbi, je skeptičen. »Portugalska nikdar ni bila favorit. Težave smo imeli že z uvrstitvijo na SP. Niti nisem pričakoval, da bomo prvaki. Moramo biti skromni in priznati svoje omejitve. So stvari, ki jih ne moremo narediti, teči hitreje ali imeti več kakovosti. Obstajajo boljše ekipe z boljšimi igralci. Za nameček sta manjkala kaznovani Pepe in poškodovani Fabio Coentrão,« se glede možnosti ne slepi CR7, ki mu ne bi nihče očital, če bi zaradi poškodbe levega kolena izpustil mundial: »Zame bi bilo veliko lažje, če bi sedel doma in gledal TV kot zmagovalec lige prvakov. A kot vselej sem se odzval klicu domovine.«

Kot zanimivost: ni nemogoče, da bi o potniku v osmino finala odločal – žreb. To bi se denimo zgodilo v primeru, če bi Portugalska v zadnjem kolu zmagala z 2:0 in ZDA izgubile z 0:3. To bi šele zmedlo Američane, ki so se komaj navadili na »ofsajd« in imajo še vedno težave z dojemanjem smisla neodločenega izida in po novem petminutnega sodnikovega podaljška.