Tiskane izdaje
Sao Paulo – Za slehernega hrvaškega reprezentanta bo današnji večer premiere z gostitelji na svetovnem prvenstvu izjemen, a prav poseben bo za Eduarda in Sammirja. Oba sta Brazilca, a nogometno prepoznavnost sta doživela prav na Hrvaškem. Njuni zgodbi se med seboj razlikujeta, četudi je bil za oba zagrebški Dinamo odskočna deska k nogometni Evropi.
Eduardo zabija gole na vzhodu, pri Šahtarju iz Donjecka, Sammir se še spoznava z Getafejem v španskem prvenstvu, kamor se je preselil z ugledom prvega zagrebškega asa zadnjih let, a nikdar povsem uveljavljenega zaradi nešportnega življenja. Resda je prikazal nekaj vrhunskih predstav – na evropski sceni predvsem proti Werderju, Malmöju in Villarealu –, veliki klubski vladar Zdravko Mamić je napovedoval njegovo prodajo kateremu od nogometnih velikanov kot največjo v zgodovini zagrebškega kluba, a Brazilec tega nikdar ni uresničil. V Zagrebu je bil namreč pogosto bolj kot na igrišču aktiven v nočnem utripu mesta. Po incidentih ali vožnjah v pijanem stanju so ga poznali bolj kot po golih in podajah, trenerji so ga kaznovali, zaradi njega si je lase pulil tudi Vahid Halilhodžić, na tem SP alžirski selektor, toda Sammirja je nenehno ščitil omenjeni Mamić, ki je sanjal o dobičkonosni prodaji. A novembra lani ni šlo več tako naprej – prekipelo je prav direktorjevemu bratu Zoranu, izločil ga je iz moštva in poslal skozi izhodna vrata kluba.
»A odprlo se mi je, ko sem odšel iz Dinama v Španijo,« je dejal pred dnevi, poudaril, da je konec tudi dolgih nočnih izletov ter spregovoril o izjemni želji igrati za Hrvaško v svoji domovini. »Nisem hotel razočarati matere in očeta. Nikdar me še nista videla igrati v živo na tekmi, zato sem se posebej trudil,« je povedal po hrvaški generalki za prvenstvo proti Avstraliji. Danes ga najbrž ne bo v štartni enajsterici, a 27-letni nogometaš zvezne vrste sanja o vsaj kakšni minuti na igrišču.
Eduardo je štiri leta starejši, v Zagreb je prišel pri rosnih šestnajstih. Domorodce je hitro navdušil s spoštljivim odnosom do novega okolja, zavzetim pristopom v modrem Dinamovem dresu, pridnim učenjem hrvaškega jezika. Strokovnjaki so mu napovedovali izjemno športno pot, v naši južni soseščini so ga razglasili za Šukerjevega naslednika v vlogi novega srednjega napadalca hrvaške izbrane vrste. A zanj bo to prvo svetovno prvenstvo. Razočaranje je bilo hudo pred osmimi leti, ko ga tedanji selektor Zlatko Kranjčar ni uvrstil na končni seznam potnikov za Nemčijo. Hrvaške ni bilo v izločilnih bojih prvenstva, še kako je pogrešala prav Eduardovo spretnost pred tekmečevimi vrati. Leta 2010 pa reprezentance ni bilo na SP v Južni Afriki.
Na klubski sceni je zagrebški Brazilec poleti 2007 prestopil k Arsenalu. V Londonu so ga imeli radi, prikazal je nekaj odličnih predstav, a se boril tudi s poškodbo in pozneje odšel k Šahtarju, vodilnem klubu zadnjih let na evropskem vzhodu. Podobno kot pri Sammirju tudi zanj včeraj ni bilo jasno, ali mu bo Niko Kovač namenil kakšno minuto na premieri. O postavi so včeraj v hrvaškem taboru previdno molčali. »Selektor se pogovarja z vsemi, a kakšna je vsebina pogovorov, ne razkrivamo javnosti,« je pred prvo tekmo dejal Eduardo.
