Tiskane izdaje
Fortaleza – Potem ko so brazilski nogometaši srečno izločili Čile, so skrbi gostiteljev pred četrtfinalom s Kolumbijo povezane z zdravjem Neymarja, pa tudi silovitimi čustvi, ki prevevajo seleçao. Prvi strelec trdi, da je noga nared, glavno vprašanje se torej glasi: ali so »jokajoče« zvezde psihološko dovolj trdne, da gredo vse do konca?
Neymar, ki ima na računu že štiri gole, je poskrbel za olajšanje, ko je povedal, da ne čuti več bolečin po lažjih poškodbah kolena in stegenske mišice s tekme proti Čilu. Zdaj je bolj v ospredju zanimanja njegovo duševno stanje. Zvezdnik Barcelone je v solzah padel na tla, ko je Brazilija zmagala po izvajanju 11-metrovk. Tudi njegovi soigralci, izkušeni vratar Julio Cesar, kapetan Thiago Silva in David Luiz, so jokali kot majhne deklice, ko so se prebili med osem najboljših. Ta izbruh čustev že na prvi stopnji izločilnih bojev je marsikomu dal misliti, ali so Brazilci sploh dovolj psihično trdni za ključne boje s še močnejšimi tekmeci. Neymar, ki ima pri 22 letih skoraj tako pomembno vlogo kot Messi pri Argentini, je denimo jokal že med izvajanjem himne na prvi tekmi proti Hrvaški ...
»Naši igralci jočejo med petjem himne, po rednem delu, po koncu podaljškov, pred izvajanjem enajstmetrovk in po njem. Preveč trpijo. Dajte no, tega je že dovolj. Nehajte jokati in razmišljajte raje o nogometu!« se čudi Carlos Alberto Torres, kapetan zmagovite brazilske reprezentance iz leta 1970. Tehnični direktor Carlos Alberto Parreira, ki je kot selektor osvojil naslov leta 1994, se ne strinja, da igralci nosijo preveliko breme: »Saj so vendar vedeli, kaj jih čaka. Naj raje varčujejo s solzami do konca finala v Riu de Janeiru.« Tudi legendarni Zico se boji, da pomanjkanje nadzora nad čustvi lahko ogrozi brazilske možnosti: »Čustva jim zmanjšujejo osredotočenost in tako pozabijo na svoje naloge na zelenici. Potrebovali bi več psihične trdnosti.«
Da ne gre zgolj za nerganje nostalgičnih velikanov, je spoznal tudi selektor Luiz Felipe Scolari, mož, ki nosi s seboj Sun Tzujevo knjigo Umetnost vojskovanja in ne da kaj prida na čustva, temveč zahteva špartansko moč in disciplino. Ničesar ne prepušča naključju in zato je v brazilski tabor urgentno poklical športno psihologinjo Regino Brandao, s katero sodeluje že več kot 20 let. Ni imela individualnih pogovorov, nagovorila je celotno moštvo. Neymarju je seansa godila: »Kaj takšnega sem doživel prvič in bilo mi je kar všeč. Vsak bi od časa do časa potreboval strokovno pomoč. Nismo samo nogometaši podvrženi stresu in bremenu visokih pričakovanj.«
Čustva gor ali dol, Brazilija je še vedno tarča kritik, ker še zdaleč ne igra tako prepričljivo, kot se od nje pričakuje. »Ne moreš vselej uživati v igri in zmagovati s 4:0 ali 5:0. Nogomet je postal zelo zahteven in ekipa, ki na igrišču pokaže več volje in želje, na koncu slavi. Ne potrebujemo šova in ne želimo uprizarjati spektakla. Tukaj smo zato, da gremo do konca,« se je branil Neymar. Zmaga s Čilom res ni bila lepa, ampak ji ne gleda v zobe: »Nič ne bi imel proti še eni grdi zmagi v petek v Fortalezi.«
Scolarija, ki je Brazilijo popeljal do naslova že pred 12 leti na Daljnem vzhodu, medtem skrbi pomanjkanje napadalnih opcij. Neymar nima dovolj podpore in je dosegel polovico od osmih brazilskih golov. Fred, Jo in Hulk se še niso izkazali. Selektor je prisiljen v pomembno spremembo v enajsterici: Luiz Gustavo ne sme igrati zaradi kartonov, zamenjal naj bi ga Paulinho iz Tottenhama. Luiz Gustavo je ključen mož v Scolarijevem sistemu, saj pokrije velik del igrišča, s čimer omogoča Marcelu in Daniju Alvesu pobege po bokih. Odsotnost člana Wolfsburga je toliko bolj kritična, ker bi ravno on moral »operirati« tam, kjer je naravno okolje Jamesa Rodrigueza, najboljšega kolumbijskega igralca.
Vsaj zgodovina je na strani Brazilije. Na 26 dosedanjih tekmah je samo dvakrat izgubila proti Kolumbiji, enkrat samkrat na pomembni tekmi in to leta 1991 na Copa America. Dosedanje razmerje v zadetkih pa je kar 55:11. Ampak na tem mundialu se je že marsikaj postavilo na glavo. Bo solzam radostnicam okrog polnoči sledil jok razočaranega naroda?
