Đokovićeva sezona dveh povsem različnih delov

Ljubljana – Da je lahko Andy Murray včeraj kot prvi britanski igralec prevzel vrh svetovne teniške lestvice, je bila poleg njegovega niza zmag nujna še ena stvar. Moralo je priti do velikega padca Novaka Đokovića, še pred nekaj meseci nedotakljivega vladarja, za katerim sta dva povsem različna dela sezone. Če je bil do Roland Garrosa nepremagljiv, ta čas slika ne bi mogla biti bolj drugačna.

Do Roland Garrosa je bil Đokovićev iztržek že kar težko verjeten, saj je dobil 42 dvobojev (44, če štejemo še Davisov pokal) ter doživel le tri poraze, ob enem se je vdal. To mu je prineslo lovorike v Dohi, kjer je v finalu pometel z Rafaelom Nadalom, na OP Avstralije, v Indian Wellsu, Miamiju, Madridu ter na OP Francije. In ko se je znašel na vrhu sveta, ko je vendarle vpisal še tako želeno pariško lovoriko, ki se mu je zadnja leta za las vztrajno izmikala, je sledil hud padec, za njegove siceršnje dosežke že kar prosti pad. Popolni mozaik, v katerem je tako po telesni kot mentalni plati dosegel maksimum, je začel razpadati. V drugem delu sezone je tudi precej manj igral, dobil le 18 dvobojev (in še od tega tri z vdajami na OP ZDA) ter doživel pet porazov, osvojil je le še lovoriko v Cincinnatiju. Do Roland Garrosa je tako osvojil 7950 točk, po njem 2830.

Nekaj zdravstvenih težav, nekaj zasebnih, predvsem pa veliki problemi z motivacijo po zaokroženem velikem slamu so privedli do tega, da je na igrišču neprepoznaven, daleč od trdnjave, ki je tako rekoč ni mogoče zrušiti, ni več čudežnih udarcev, ki se skorajda ne zdijo možni. Vse to je privedlo celo do tega, da igralec, ki je v sezoni osvojil dva turnirja za veliki slam, konca leta najverjetneje ne bo dočakal na vrhu svetovne lestvice … Ko sta njegova velika tekmeca Roger Federer in Rafael Nadal dopolnila karierni veliki slam (Švicar na Roland Garrosu 2009, Španec na OP ZDA 2010), sta se z uspehom, ki ga dosežejo le redki teniški igralci, veliko bolje spoprijela kot Srb. Trojico resda druži nekaj drugega – vsi so bili svoj čas na svoji ravni, a ko so tekmeci začutili ranljivost, so jo tudi kaj hitro izkoristili. Tako je Sam Querrey v Wimbledonu v desetem medsebojnem dvoboju zmagal drugič, Roberto Bautista Agut v Šanghaju prvič v šestem poskusu, Marin Čilić pa prejšnji teden v Parizu celo prvič v 15. partiji …

»V pomembnih trenutkih nimam prave psihološke svežine, kar je posledica nekajletnega igranja na vrhunski ravni, ki me je izpolnjevala in mi dajala zadovoljstvo, hkrati pa me je tudi izčrpala. Ta čas ni prave stalnosti v igri in tega se zavedam, vendar pa je to sestavni del kariere. Ne ostane mi nič drugega, kot da gledam v prihodnost. Kar se je zgodilo, moram sprejeti, iz porazov se moram čim več naučiti,« je ocenil Đoković, prepričan, da je zdajšnji zdrs stvar krajšega obdobja in da se bo kmalu spet vrnil, kjer je že bil. »Moje želje so še vedno povezane z največjimi dosežki, nastopanje na turnirjih za veliki slam je največja motivacija. Veliko stvari si še želim doseči, zavedam pa se, da jih ne morem brez prave kakovosti, stalnosti in psihološke svežine. Na tem trenutno delam, če bom lahko vzpostavil ravnotežje in organiziral sebe in svoje življenje, sem prepričan, da bodo rezultati spet boljši. V takšnih prehodnih obdobjih se slej ko prej znajde vsak vrhunski športnik,« se spodbuja Đoković, ki sicer ne skriva, da tenis ni na prvem mestu v njegovem življenju, ampak so to sreča, mir, zadovoljstvo, sreča in ljubezen najbližjih.

Masters, ki se v Londonu začenja v nedeljo, je za Đokovića eno najuspešnejših prizorišč, saj je osvojil pet lovorik, zadnje štiri zapored, in zanimivo bo videti, kako se bo znašel tokrat, pomembnejše odgovore pa bo gotovo dalo OP Avstralije 2017.