Andrej Jeras 1957–2014

V sredo smo se poslovili od teniškega zanesenjaka Andreja Jerasa. V zgodovino slovenskega tenisa se bo zapisal kot neutrudni delavec v Teniški zvezi Slovenije in Teniškem klubu Slovan. Bil je med ustanovitelji naše zveze, njen uspešni direktor in aktivni član upravnega odbora, strokovnega sveta, trenerske in sodniške organizacije. Bil je kapetan moške reprezentance v Davisovem pokalu, potem pa pomočnik Borisa Breskvarja. V ženski reprezentanci za pokal fed je bil kot pomočnik Mime Jaušovec aktivno udeležen pri največjih uspehih naše reprezentance, ki se je takrat uvrstila v četrtfinale svetovne skupine, kot pomočnik Iztoka Božiča pa je sodeloval pri njeni vnovični uvrstitvi v svetovno skupino.

Posebno poglavje si zasluži njegovo delo v Teniškem klubu Slovan. V delovanje kluba se je vključil leta 1974. Prav zaradi njega je bil Slovan pravi teniški klub. Tenis so igrali vsi: otroci, tekmovalci, rekreativci in upokojenci. »Jerči« je prirejal in vodil vse mogoče klubske lige, turnirje in dvoboje. Vodil je legendarne dvoboje Slovana s Teniškim klubom Split. Bil je kapetan ekipe, ki je bila petkrat najboljša v državi. In kar je najbolj pomembno, po njegovi zaslugi je bilo na klubu vedno zelo veselo. Zaradi vsega naštetega je dobil ob stoletnici Športnega društva Slovan častno nagrado Marjana Rožanca za dosežke v profesionalnem in prostovoljnem športnem delu.

Osebno si bom »Jerčija« najbolj zapomnil, kako iskreno in od srca je vedno navijal za naše tekmovalce. O njih je vedel vse. Koliko in kako trenirajo, kateri so njihovi najboljši in najslabši udarci, kdaj in kje so igrali dobro in kdaj slabo, pa seveda vse njihove rezultate. Jeras ni manjkal na nobeni tekmi Davisovega pokala in pokala fed v Sloveniji, na tekmah pa smo se pogosto srečevali tudi v tujini. Tudi po tem, ko ni bil več aktiven na teniški zvezi. S svojo ekipo prijateljev in navijačev je goreče bodril naše igralce in v dobro voljo spravljal vse, tudi vodstva naših ekip in gledalce. Njegova ljubezen do slovenskega tenisa je bila neizmerna.

Danes teniški delavci opažamo, kako težko je pridobiti mlajše sodelavce za pomoč pri organizaciji turnirjev in tekmovanj. Vsa ta opravila moramo plačati, prostovoljcev skoraj ni. Ko pa potujem z našima reprezentancama na tekme v tujino, zlasti v zahodno Evropo, torej tja, kamor si vsi tako želimo, jih vidim na vsaki tekmi zelo veliko. Zakaj je tako, ne vem. Zelo pogrešamo teniške prostovoljce in zanesenjake. In prav zato »Jerčija« ne bomo nikdar pozabili.