Koleno Tsongaja ne boli več, spet je med elito

Toronto – Če poletna kanadska teniška zgodba napoveduje selitev karavane v ZDA in tam izziv prestižnega zadnjega turnirja od skupno štirih za velikim slam v koledarskem letu, potem bo to poletje še zelo vroče. Snidenje zvezdnikov v Torontu je namreč ponudilo nekaj vrhunskih predstav, zaokrožil jih je Jo-Wilfried Tsonga z zmago proti Rogerju Federerju.

Slednji je že v Wimbledonu nazadnje spet potrdil, da namerava vztrajati med elito najboljših na svetu, toda obenem igralec z največ lovorikami za veliki slam (17; nazadnje Wimbledon 2012) predvsem v sklepnih dvobojih odločitve še zdaleč ni več tako suveren kot nekoč. Prav na sloviti londonski travi tako v finalu ni bil kos Novaku Đokoviću, četudi je dva niza dobil. A zmage le ni bilo, tako kot tudi ne zdaj v Torontu, kjer je bil za konec boljši Tsonga. Sploh je Francoz prestal imeniten kanadski teden, najprej snel skalp prav wimbledonskemu zmagovalcu, nato ugnal Škota Andyja Murraya, za njim bolgarskega čudežnega dečka – pravijo mu tudi baby Federer – Grigorja Dimitrova in v nedeljo dvignil še pokal. Končno zmago je tako okusil prvič po osemnajstih mesecih in uspehu na turnirju v domovini (Marseille), bolj kot o želji po pokalih pa je pozneje razmišljal o okrevanju poškodovanega kolena …

Kakorkoli, zdaj je spet med zdravimi, Toronto je dokončno potrdil njegovo konkurenčnost za boj z najboljšimi. »Uživaj v tej lovoriki, res si si jo zaslužil,« mu je v svojem znanem slogu pravega športnika sporočil poraženec finalnega dvoboja. Federer je sicer že v enem od pogovorov za švicarski tisk pred tem sklepnim bojem opozarjal na izjemne Tsongajeve sposobnosti. »Gre za prav posebnega igralca, ki te lahko s svojim forehandom pri drugi ali tretji izmenjavi povsem uniči. Prav zato je že dolgo med najboljšo deseterico,« je omenil zvezdnik po svojem petem porazu v skupno sedmih letošnjih finalnih nastopih. Tako ostaja pri dveh zmagah, v Dubaju in Halleju. V kanadskem velemestu pa si jo je prav posebej želel: za popotnico k Cincinattiju in nato seveda odprtem prvenstvu ZDA v New Yorku kot tudi za darilo k 33. rojstnem dnevu. Dva dni pred finalom so ga prireditelji presenetili s čokoladno torto, za dodatek si je ob smetani zaželel še zmago na turnirju, svojo 80. na izjemni športni poti.

A končni nasmeh je pripadel Francozu. Za njim je teden, v katerem je ugnal sedemkratne zmagovalce zadnjih desetih turnirjev v Torontu (Đoković 2007, 2011, 2012; Murray 2009, 2010; Federer 2004, 2006). »Uf, ko bi drugi vedeli, koliko prelitega znoja je za menoj. Poškodba kolena mi je pobrala ogromno energije in tudi časa, prestal sem nekaj mesecev trpljenja,« je razpredal igralec, sploh prvi po letu 2002, ki je na turnirju serije masters premagoval vse štiri prvopostavljene tekmece. A očitno mu kanadsko okolje ustreza. Doslej je namreč s Federerjem igral 16-krat, zbral pet zmag, a kar tri od teh si je priboril na igriščih dežele v zgornji polovici severnoameriškega zemljevida.