Moje srce je bilo za Portorož, ker je mali Monte Carlo
Pogovor s Slavkom Rasbergerjem, idejnim očetom turnirja ATP v Umagu, ki je bil direktor ob prvih dvajsetih izvedbah
Odpri galerijo
Ko je bil direktor umaškega turnirja Slavko Rasberger, so naslove osvajali Carlos Moya, Thomas Muster, Stan Wawrinka, pri sosedih so igrali Novak Đoković, Rafael Nadal itd. FOTO: Cropix
Umag – Carlos Moya in Thomas Muster, petkratni in trikratni zmagovalec, sta prvi asociaciji na teniški turnir ATP v Umagu iz serije 250, ki je najbližje slovenski meji, nato pa je tu že Slavko Rasberger. Gre za idejnega očeta, ki je bil direktor prvih 20 izvedb, v tem obdobju je turnir prejel pet priznanj za odličnost na različnih področjih, v Stella Maris je pripeljal nekatera največja teniška imena. Pred desetimi leti je bil zadnjič na čelu dogodka, ki je veliko več kot le teniški turnir, bolečina zavoljo prisilne upokojitve je vidna še danes. Rasberger rad obuja spomine na stare čase, ker je njegova mama iz Sevnice in oče iz Hrastnika, govori precej tekoče slovensko, če je namreč nekoč doma povedal kaj po hrvaško, mu je oče odvrnil, da ga ne razume …
Da, tu je bilo močvirje, zraven so bile krompirjeve njive, a odločitev za Umag je prišla zaradi povezave med Punto in Katorom. Če pogledate posnetke kamer iz zraka, smo zgradili enega najlepših teniških prizorišč. Misel na turnir pa se je v bistvu rodila iz želje po organizaciji ekshibicijskega dvoboja med Slobodanom Živojinovićem in enim od italijanskih igralcev, ki bi ga prenašali jugoslovanska in koprska televizija, ki je signal oddajala po vsej Italiji. TV Koper je tedaj ravno upravljal Silvio Berlusconi in direktorja TV Janka Tedeška sem napotil v Milano do Berlusconija oz. Adriana Gallianija, ki je zanj urejal te stvari, da bi ga prepričal, naj nam zagotovi 50.000 nemških mark za organizacijo dvoboja. Uspelo mu je, a je vse skupaj padlo v vodo, ko je prav toliko za nastop zahteval Živojinović. In pomislil sem, kaj če bi organizirali turnir, za katerega bi potrebovali 175.000 $, zato sem Janka še enkrat prosil, če gre v Milano, in spet mu je uspelo. In potem sem moral le še prepričati direktorja Istraturista, da tu zgradi teniški kompleks, bil pa je tako navdušen nad zamislijo, da se je sam ponudil, da bo zagotovil denar in da ne potrebujemo Berlusconijevega. Kredit za gradnjo smo dobili pri Ljubljanski banki. In tako sem konec leta 1989 odšel v New York, ki je gostil sklepni masters in kjer se je odločalo o koledarju za naslednjo sezono, ter oddal vlogo za organizacijo turnirja za tedanjo veliko nagrado. A prav v tistem trenutku se je oblikovalo novo združenje, ATP, ki je imelo podporo najboljših igralcev. Jasno je bilo, kje je prihodnost, in tako sem prvemu predsedniku ATP Jordanu Hamiltonu predstavil, da bi v Umagu želeli turnir ATP. Zagotovil mi je, da me bo čakal doma faks s prijavnico in res me je. In tako so nove turnirje dobili Estoril, Moskva, Peking in še eno velemesto – Umag.
Lahko povem, da sem odgovoren za prestavitev vašega challengerja iz Ljubljane v Portorož, saj sem tedanjemu predsedniku slovenske zveze lepo pojasnil, da se bo na Obali konec tedna gotovo na tribunah zbralo več Ljubljančanov, kot bi se jih v Ljubljani. Za to ugotovitev ni treba biti prav pameten … Ko se mi je utrnila ideja za turnir ATP, pa je bilo najbolj logično, da bi ga gostil Poreč, ker je precej večji od Umaga, če bi odločalo moje srce, pa bi bil to Portorož. To je mali Monte Carlo, kar duša me je bolela, ker to je bila moja želja.
Moje oče je bil zelo pameten človek, če ne bi bil, ne bi dosegel, kar je. Vedno mi je rekel: sin, če imaš v mislih nek projekt, najprej vzemi v roke kos papirja, naredi po sredini črto in na eno stran zapiši pluse, na druge minuse. Zapiši prav vse, česar se spomniš. Na koncu pod to potegni črto in videl boš, ali je skupno plus ali je minus. To je začetek. Nato vzemi drugi list papirja in razčleni, ali si sposoben to izvesti ali ne. In natančno tako sem naredil. Umag je v svoji zgodovini že trikrat zamenjal termin, kar je takorekoč nemogoče v teniškem svetu, saj je večina datumov »zacementiranih« zaradi grand slamov, turnirjev iz serije masters in serije 500. Ostali se morajo potem znajti v preostalih terminih, ki ostanejo, datum pa seveda pomeni igralce. Tamle zadaj vidite igrišče z enako podlago, kot je na OP ZDA. Zakaj? Pred desetimi leti mi je bilo povsem jasno, da se mora Umag preseliti s peska na trdo podlago, saj pomeni to obdobje začetek ameriške sezone na trdih igriščih. Tu je bil dvakrat Alan Schwartz, ki si je izmislil US open series, obljubil mi je, da mi bo pomagal, da bomo tudi mi postali del te serije. No, potem pa so me poslali v pokoj … Teniški turnir so igralci, če jih nimaš, je nesmiselno organizirati tekmovanje, katera malvazija je boljša … Vse drugo je postalo pomembnejše.
Ne želim komentirati dela drugih ljudi. A če gre za teniški turnir, mora biti tenis glavni. Nihče ni prišel zaradi malvazije, pa je super, da je malvazija dobra. Obratno ne gre, niti najboljša malvazija ne more nadomestiti igralcev. V tem primeru gremo potem lahko raje v Goriška Brda.
Dvajset let sem organiziral ta turnir, tedaj sta bila samo še dva direktorja s tako dolgim stažem, Bob Kramer v Los Angelesu in Leo Huemer na Dunaju. Vedno sem se držal enega vodila: če je možno, se obkroži s pametnimi ljudmi in jih poslušaj. Torej pravo nasprotje komunizmu, pri katerem se je bilo treba obkrožiti z neumnimi, da si sam lahko izpadel pameten. Vedno mi je bilo jasno, da boš nekaj veljal le, če imaš okoli sebe pametne ljudi, od njih se je treba učiti. Preden smo tu pripravili prvi turnir, sem šel v Bologno, kjer so gostili tekmovanje enake ravni, tam mi je direktor priskrbel enega od podrejenih, ki me je ves teden seznanjal z različnimi službami. Nato sem se odpravil na Dunaj, kjer je bil turnir eno stopničko višje in sem tam naredil enako. Ko sem spoznal, kako stvari delujejo, sem izbral svojo najožjo ekipo in enega za drugim vpeljal v njegovo delo. In vsak šef je bil za svoje področje popolnoma odgovoren, sam si je naprej izbiral sodelavce in sam je odgovarjal za vse, nikoli in nikdar nihče od njegovih podrejenih. Timsko delo je osnova, brez tega ni nič, zato sem tudi odpeljal ekipo k tedanjem predsedniku Stipetu Mesiću, ko sem dobil najvišje državno odlikovanje (ne diplomatsko in ne vojno). Mimogrede, dobil ga je tudi Carlos Moya, edini teniški igralec, ki ga je dobil v tuji državi, ne svoji domovini. Sicer pa mislim, da je za dobro opravljeno delo zelo pomembno, da so izpolnjeni pogoji, da ljudje radi pridejo na delo, sam tudi nikoli nisem nikogar od zaposlenih prosil ali priganjal. Med turnirjem sem bil vsak dan v pogonu od pol osmih zjutraj do štirih zjutraj naslednjega dne, vmes sem skočil domov le, da sem se oprhal, obril in se preoblekel. Vsako leto sem shujšal šest, sedem kilogramov, ničesar nisem v tem času potreboval, samo tu sem moral biti. Je pa bilo za uspešnost turnirja pomembno, da so se igralci tu dobro počutili. Moj sin je bil odgovoren za to, da smo vedeli, kaj si kdo želi. Zato je denimo Nikolaja Davidenka tu čakal čoln s svetovnim prvakom v trnkarjenju, česar ne bi mogel nadomestiti noben denar, Guillermo Coria je bil najsrečnejši, ko sem mu osebno dal majico in brisačo turnirja. Sicer pa tudi ni treba biti prav pameten, da veš, da lepa dekleta, torej hostese, bolj pritegnejo pozornost kot moški.
Da, jeseni 2002 me je poklical Moya, če bi podelil posebno povabilo enemu od njegovih fantov. Rekel sem mu, tebi vedno, samo pošlji mi faks – tedaj so bili pač še neki drugi časi – z imenom, da imam to zabeleženo. V naslednji sezoni na turnirju v Monte Carlu eksplodira nek Španec, igra odlično, pride do polfinala, ko se konča dvoboj, letim v svojo pisarno, da vidim, komu sem obljubil wild card. In na papirju je pisalo Rafael Nadal … Da, odnos z Moyo je bil nekaj posebnega, sam je enkrat dejal, da bi bila poročena, če bi bil eden od naju ženska. Leta 1995 se je na glavni turnir prebil skozi kvalifikacije, v zadnjem kolu je ugnal vašega igralca Kraševca. V 1. kolu glavnega turnirja pa je nato je izgubil v podaljšani igri tretjega niza proti Albertu Berasateguiju, tedaj sedmemu igralcu sveta in branilcu naslova. Po porazu je prišel v mojo pisarno in se zjokal, a potolažil sem ga, da se bo še vrnil in zmagal, da pa je zame v tistem trenutku pomembneje, da je šel naprej Berasategui. Dejal sem mu, da bom zanj vedno tu, če me bo potreboval. In zares je naslednje leto klical, če lahko dobi posebno povabilo, dal sem mu ga, prišel je in zmagal. In potem se je pač vračal, petkrat je zmagal, pri agenciji, ki ga je zastopala, pa so bili vedno jezni, ker je vedno igral za toliko, kolikor sem lahko plačal, ne kolikor je bila njegova cena. Tudi če mu ne bi plačali štartnine, bi prišel, nekateri so se celo norčevali, da bi prišel tudi, če bi moral sam za to plačati … A takšen je bil pač vsa ta leta moj odnos s Charlyjem.
Z Mustrom ne, z Moyo pa. In tudi z Nadalom. Njegov menedžer je Carlos Costa in njemu bom res večno hvaležen za eno stvar. Leta 1995 je namreč tu igral finale proti Mustru, v drugem nizu je imel že dve zaključni žogici, a je izgubil. In ko je Thomas prejel pokal, ga je odložil na mizo in nato v zrak dvignil mene. To si bom zapomnil za vedno. Sicer pa ni turnirja, ko Rafa zmaga, da ne bi Costi poslal čestitke, prav tako se nikdar ne zgodi, da ne bi dobil odgovora.
Ravno sem razlagal Goranu (Ivaniševiću), zakaj mi je bilo pomembno, da so bili tu na plakatih ob zmagovalcih zapisani tudi finalisti. Vsa čast tistim, ki so zmagali, a tu so bili tudi številni drugi, ki niso, pa gre za izjemna imena. Seznam kar zmrazi: Đoković, Nadal, Bruguera, Kuerten, Gaudio, Ivanišević … Posebej pa mi je v spominu ostalo tudi to, kar se je zgodilo z Mustrom, to je bilo zunaj pameti. Igral je tu, ko je bila vojna, prišel je tudi na turnir le teden dni po Nevihti. Kaj če bi ga »počil« eden od srbskih ekstremistov, kar ne bilo bilo v bistvu prav nič nenavadnega …
Želja je bila, rad imam avtomobile, realna možnost pa je bila le ena. In sicer, ko je bil predsednik vlade Ivica Račan. Projekt je bil narejen, tudi predstavil sem ga že, realne možnosti pa so bile zato, ker je bil v naši zakonodaji člen, ki je dovolil oglaševanje cigaret, če je šlo za prireditev državnega pomena. V tem primeru je lahko dala vlada dovoljenje, da se cigareti oglašujejo nekaj dni. Prepričan sem, da bi se tu brez težav zbralo 150.000 ljudi, a zaradi neurejenih lastniških razmerij na Grobniku je vse skupaj padlo v vodo. Ecclestone je nato začel nove destinacije iskati v vzhodnem svetu, pri nas pa za to ni več nikakršnih možnosti.
Se ob 30. izvedbi turnirja kot idejni oče še spomnite, od kod ideja za turnir, glede na to, da je bila tu menda njiva s krompirjem?
Da, tu je bilo močvirje, zraven so bile krompirjeve njive, a odločitev za Umag je prišla zaradi povezave med Punto in Katorom. Če pogledate posnetke kamer iz zraka, smo zgradili enega najlepših teniških prizorišč. Misel na turnir pa se je v bistvu rodila iz želje po organizaciji ekshibicijskega dvoboja med Slobodanom Živojinovićem in enim od italijanskih igralcev, ki bi ga prenašali jugoslovanska in koprska televizija, ki je signal oddajala po vsej Italiji. TV Koper je tedaj ravno upravljal Silvio Berlusconi in direktorja TV Janka Tedeška sem napotil v Milano do Berlusconija oz. Adriana Gallianija, ki je zanj urejal te stvari, da bi ga prepričal, naj nam zagotovi 50.000 nemških mark za organizacijo dvoboja. Uspelo mu je, a je vse skupaj padlo v vodo, ko je prav toliko za nastop zahteval Živojinović. In pomislil sem, kaj če bi organizirali turnir, za katerega bi potrebovali 175.000 $, zato sem Janka še enkrat prosil, če gre v Milano, in spet mu je uspelo. In potem sem moral le še prepričati direktorja Istraturista, da tu zgradi teniški kompleks, bil pa je tako navdušen nad zamislijo, da se je sam ponudil, da bo zagotovil denar in da ne potrebujemo Berlusconijevega. Kredit za gradnjo smo dobili pri Ljubljanski banki. In tako sem konec leta 1989 odšel v New York, ki je gostil sklepni masters in kjer se je odločalo o koledarju za naslednjo sezono, ter oddal vlogo za organizacijo turnirja za tedanjo veliko nagrado. A prav v tistem trenutku se je oblikovalo novo združenje, ATP, ki je imelo podporo najboljših igralcev. Jasno je bilo, kje je prihodnost, in tako sem prvemu predsedniku ATP Jordanu Hamiltonu predstavil, da bi v Umagu želeli turnir ATP. Zagotovil mi je, da me bo čakal doma faks s prijavnico in res me je. In tako so nove turnirje dobili Estoril, Moskva, Peking in še eno velemesto – Umag.
Nekje sem sicer zasledila, da je bila vaša prva zamisel, da bi turnir gostil Portorož, ne nazadnje smo takrat tudi še živeli v skupni državi.
Lahko povem, da sem odgovoren za prestavitev vašega challengerja iz Ljubljane v Portorož, saj sem tedanjemu predsedniku slovenske zveze lepo pojasnil, da se bo na Obali konec tedna gotovo na tribunah zbralo več Ljubljančanov, kot bi se jih v Ljubljani. Za to ugotovitev ni treba biti prav pameten … Ko se mi je utrnila ideja za turnir ATP, pa je bilo najbolj logično, da bi ga gostil Poreč, ker je precej večji od Umaga, če bi odločalo moje srce, pa bi bil to Portorož. To je mali Monte Carlo, kar duša me je bolela, ker to je bila moja želja.
Ste si ob začetku mislili, da bo turnir dočakal 30. izvedbo? Tu v bližini sta denimo propadla Zagreb in Beograd, turnir družine Đoković, Umag pa je previharil vojno, ne ravno rožnate ekonomske razmere …
Moje oče je bil zelo pameten človek, če ne bi bil, ne bi dosegel, kar je. Vedno mi je rekel: sin, če imaš v mislih nek projekt, najprej vzemi v roke kos papirja, naredi po sredini črto in na eno stran zapiši pluse, na druge minuse. Zapiši prav vse, česar se spomniš. Na koncu pod to potegni črto in videl boš, ali je skupno plus ali je minus. To je začetek. Nato vzemi drugi list papirja in razčleni, ali si sposoben to izvesti ali ne. In natančno tako sem naredil. Umag je v svoji zgodovini že trikrat zamenjal termin, kar je takorekoč nemogoče v teniškem svetu, saj je večina datumov »zacementiranih« zaradi grand slamov, turnirjev iz serije masters in serije 500. Ostali se morajo potem znajti v preostalih terminih, ki ostanejo, datum pa seveda pomeni igralce. Tamle zadaj vidite igrišče z enako podlago, kot je na OP ZDA. Zakaj? Pred desetimi leti mi je bilo povsem jasno, da se mora Umag preseliti s peska na trdo podlago, saj pomeni to obdobje začetek ameriške sezone na trdih igriščih. Tu je bil dvakrat Alan Schwartz, ki si je izmislil US open series, obljubil mi je, da mi bo pomagal, da bomo tudi mi postali del te serije. No, potem pa so me poslali v pokoj … Teniški turnir so igralci, če jih nimaš, je nesmiselno organizirati tekmovanje, katera malvazija je boljša … Vse drugo je postalo pomembnejše.
Je v torej zdaj v Umagu preveč zabave in premalo tenisa?
Ne želim komentirati dela drugih ljudi. A če gre za teniški turnir, mora biti tenis glavni. Nihče ni prišel zaradi malvazije, pa je super, da je malvazija dobra. Obratno ne gre, niti najboljša malvazija ne more nadomestiti igralcev. V tem primeru gremo potem lahko raje v Goriška Brda.
Katere so odlike uspešnega direktorja, kar ste vi vsekakor bili?
Dvajset let sem organiziral ta turnir, tedaj sta bila samo še dva direktorja s tako dolgim stažem, Bob Kramer v Los Angelesu in Leo Huemer na Dunaju. Vedno sem se držal enega vodila: če je možno, se obkroži s pametnimi ljudmi in jih poslušaj. Torej pravo nasprotje komunizmu, pri katerem se je bilo treba obkrožiti z neumnimi, da si sam lahko izpadel pameten. Vedno mi je bilo jasno, da boš nekaj veljal le, če imaš okoli sebe pametne ljudi, od njih se je treba učiti. Preden smo tu pripravili prvi turnir, sem šel v Bologno, kjer so gostili tekmovanje enake ravni, tam mi je direktor priskrbel enega od podrejenih, ki me je ves teden seznanjal z različnimi službami. Nato sem se odpravil na Dunaj, kjer je bil turnir eno stopničko višje in sem tam naredil enako. Ko sem spoznal, kako stvari delujejo, sem izbral svojo najožjo ekipo in enega za drugim vpeljal v njegovo delo. In vsak šef je bil za svoje področje popolnoma odgovoren, sam si je naprej izbiral sodelavce in sam je odgovarjal za vse, nikoli in nikdar nihče od njegovih podrejenih. Timsko delo je osnova, brez tega ni nič, zato sem tudi odpeljal ekipo k tedanjem predsedniku Stipetu Mesiću, ko sem dobil najvišje državno odlikovanje (ne diplomatsko in ne vojno). Mimogrede, dobil ga je tudi Carlos Moya, edini teniški igralec, ki ga je dobil v tuji državi, ne svoji domovini. Sicer pa mislim, da je za dobro opravljeno delo zelo pomembno, da so izpolnjeni pogoji, da ljudje radi pridejo na delo, sam tudi nikoli nisem nikogar od zaposlenih prosil ali priganjal. Med turnirjem sem bil vsak dan v pogonu od pol osmih zjutraj do štirih zjutraj naslednjega dne, vmes sem skočil domov le, da sem se oprhal, obril in se preoblekel. Vsako leto sem shujšal šest, sedem kilogramov, ničesar nisem v tem času potreboval, samo tu sem moral biti. Je pa bilo za uspešnost turnirja pomembno, da so se igralci tu dobro počutili. Moj sin je bil odgovoren za to, da smo vedeli, kaj si kdo želi. Zato je denimo Nikolaja Davidenka tu čakal čoln s svetovnim prvakom v trnkarjenju, česar ne bi mogel nadomestiti noben denar, Guillermo Coria je bil najsrečnejši, ko sem mu osebno dal majico in brisačo turnirja. Sicer pa tudi ni treba biti prav pameten, da veš, da lepa dekleta, torej hostese, bolj pritegnejo pozornost kot moški.
Še vedno se zelo dobro spomnim novinarske konference Carlosa Moye, ko je dejal: pripeljal sem vam svojega naslednika, Rafaela Nadala …
Da, jeseni 2002 me je poklical Moya, če bi podelil posebno povabilo enemu od njegovih fantov. Rekel sem mu, tebi vedno, samo pošlji mi faks – tedaj so bili pač še neki drugi časi – z imenom, da imam to zabeleženo. V naslednji sezoni na turnirju v Monte Carlu eksplodira nek Španec, igra odlično, pride do polfinala, ko se konča dvoboj, letim v svojo pisarno, da vidim, komu sem obljubil wild card. In na papirju je pisalo Rafael Nadal … Da, odnos z Moyo je bil nekaj posebnega, sam je enkrat dejal, da bi bila poročena, če bi bil eden od naju ženska. Leta 1995 se je na glavni turnir prebil skozi kvalifikacije, v zadnjem kolu je ugnal vašega igralca Kraševca. V 1. kolu glavnega turnirja pa je nato je izgubil v podaljšani igri tretjega niza proti Albertu Berasateguiju, tedaj sedmemu igralcu sveta in branilcu naslova. Po porazu je prišel v mojo pisarno in se zjokal, a potolažil sem ga, da se bo še vrnil in zmagal, da pa je zame v tistem trenutku pomembneje, da je šel naprej Berasategui. Dejal sem mu, da bom zanj vedno tu, če me bo potreboval. In zares je naslednje leto klical, če lahko dobi posebno povabilo, dal sem mu ga, prišel je in zmagal. In potem se je pač vračal, petkrat je zmagal, pri agenciji, ki ga je zastopala, pa so bili vedno jezni, ker je vedno igral za toliko, kolikor sem lahko plačal, ne kolikor je bila njegova cena. Tudi če mu ne bi plačali štartnine, bi prišel, nekateri so se celo norčevali, da bi prišel tudi, če bi moral sam za to plačati … A takšen je bil pač vsa ta leta moj odnos s Charlyjem.
Ste z njim in Mustrom, ki ima v Umagu stoodstotni izkupiček, saj ni izgubil niti enega dvoboja v treh nastopih, še v stiku?
Z Mustrom ne, z Moyo pa. In tudi z Nadalom. Njegov menedžer je Carlos Costa in njemu bom res večno hvaležen za eno stvar. Leta 1995 je namreč tu igral finale proti Mustru, v drugem nizu je imel že dve zaključni žogici, a je izgubil. In ko je Thomas prejel pokal, ga je odložil na mizo in nato v zrak dvignil mene. To si bom zapomnil za vedno. Sicer pa ni turnirja, ko Rafa zmaga, da ne bi Costi poslal čestitke, prav tako se nikdar ne zgodi, da ne bi dobil odgovora.
Na kaj ste najbolj ponosni na umaškem turnirju? Seznam igralcev, ki so tu igrali, je zares impresiven, gre za številne zmagovalce turnirjev za veliki slam in št. 1: Rafael Nadal, Novak Đoković, Gustavo Kuerten, Thomas Muster, Carlos Moya, Marcelo Rios, Juan Carlos Ferrero, Goran Ivanišević, Stan Wawrinka, Marin Čilić, Sergi Bruguera …
Ravno sem razlagal Goranu (Ivaniševiću), zakaj mi je bilo pomembno, da so bili tu na plakatih ob zmagovalcih zapisani tudi finalisti. Vsa čast tistim, ki so zmagali, a tu so bili tudi številni drugi, ki niso, pa gre za izjemna imena. Seznam kar zmrazi: Đoković, Nadal, Bruguera, Kuerten, Gaudio, Ivanišević … Posebej pa mi je v spominu ostalo tudi to, kar se je zgodilo z Mustrom, to je bilo zunaj pameti. Igral je tu, ko je bila vojna, prišel je tudi na turnir le teden dni po Nevihti. Kaj če bi ga »počil« eden od srbskih ekstremistov, kar ne bilo bilo v bistvu prav nič nenavadnega …
Formula 1 na Hrvaškem pa ostaja vaša velika neuresničena želja, četudi ste Hrvati povezani z družino Ecclestone, Slavica in Bernie sta bila tudi vaša gosta ...
Želja je bila, rad imam avtomobile, realna možnost pa je bila le ena. In sicer, ko je bil predsednik vlade Ivica Račan. Projekt je bil narejen, tudi predstavil sem ga že, realne možnosti pa so bile zato, ker je bil v naši zakonodaji člen, ki je dovolil oglaševanje cigaret, če je šlo za prireditev državnega pomena. V tem primeru je lahko dala vlada dovoljenje, da se cigareti oglašujejo nekaj dni. Prepričan sem, da bi se tu brez težav zbralo 150.000 ljudi, a zaradi neurejenih lastniških razmerij na Grobniku je vse skupaj padlo v vodo. Ecclestone je nato začel nove destinacije iskati v vzhodnem svetu, pri nas pa za to ni več nikakršnih možnosti.
