Oče jo je lomil, a je ostala nezlomljiva

Najgrenkejši del zgodbe Jelene Dokić, dno pekla, niso bili očetovi udarci in poniževanja, temveč odziv matere Ljiljane.

ned, 26.11.2017, 09:00

Očetovi izpadi

Jelena Dokić je, že proti koncu kariere, na enem od turnirjev od prirediteljev zahtevala, naj njenemu očetu ne izdajo akreditacije. Njegovo početje na turnirjih je šlo pogosto čez meje dobrega okusa. Tako je, denimo, enemu od novinarjev uničil mobilni telefon, v Birminghamu je protestno ležal sredi ceste, organizatorjem v Melbournu je očital dirigiran žreb, v New Yorku je v restavraciji izgubil živce zaradi visokih cen. Popolnoma pa se mu je skisalo pred osmimi leti, po hčerinem razkritju njegovih nenehnih nasilnih izbruhov. Zagrozil je, da bo vrgel v zrak avstralsko ambasado, policija pa je na njegovem domu našla osem pištol, dve granati in dvajset nabojev, zaradi česar je bil obsojen na 15-mesečno zaporno kazen.

Bridko, trpko plat športa, polno gorja, je na lastni koži najbolj boleče občutila nekdanja avstralska teniška igralka Jelena Dokić, ob prelomu tisočletja tudi polfinalistka Wimbledona. S preteklostjo, ki bi jo najraje za večno izbrisala iz spomina, se te dni ukvarja v avtobiografski knjigi Nezlomljiva, ki je pretresla, osupnila svet. Njej je želel življenje zlomiti nasilni oče Damir. A ji ga ni.

Za udarce, poniževanje, izživljanje, zlorabe pošastni oče ni potreboval vzroka. Nad hčerjo se je znesel, ko je po njegovem premalo trenirala, slabo igrala, izgubljala. Še posebno ji je v spominu ostal njegov odziv na poraz na turnirju v Torontu proti Španki Conchiti Martinez. »Drl se je name in me s pasom premlatil v kopalnici. Vlekel me je za ušesa, me pljuval, nato pa prisilil, da sem ure dolgo stala gola sredi hotelske sobe,« je širnemu svetu najbolj umazane podrobnosti obelodanila 34-letna v Osijeku rojena Avstralka, ki je del kariere tekmovala tudi pod zastavama Jugoslavije ter Srbije in Črne gore. Že zdavnaj, preden je avtobiografija našla pot na knjižne police, je razkrila, da jo je Damir večkrat pretepel celo tako brutalno, da je izgubila zavest.

Toda, kot zatrjuje sama, najgrenkejši del zgodbe, dno pekla, niso bili očetovi udarci in poniževanja, temveč odziv matere Ljiljane, po narodnosti Hrvatice. Vedela je, kaj se dogaja, bila je mnogokrat vpeta v nasilje, storila pa ni ničesar, da bi ga preprečila. »Ni se hotela mešati v to, niti ga ni poskušala odvrniti od tepeža. Enkrat samkrat sem jo slišala sramežljivo reči: 'Prosim te, nehaj.' A ji je zabrusil nazaj: 'Umakni se, odj**i!' Zanjo je nasilje nekaj normalnega, vsakdanjega. Tudi ona je bila zlorabljena, čustveno in psihično, tudi njo je tepel. Bila je brez hrbtenice, podrejala se mu je, vselej je imel v njej zaslombo. Z menoj se ni smela pogovarjati o tenisu, niti mi ni pred nobenim dvobojem zaželela sreče. A vselej sem najkrajšo potegnila jaz: njo je klofnil, mene premlatil,« se s cmokom v grlu spominja obdobja, ko ni imela za štirimi stenami nikogar, ki bi ji prisluhnil, jo potolažil in zavaroval.

Foto: Reuters




Oče Damir jo je spravil na rob. A tu se ni končalo. Spogledovala se je celo z mislijo, da bi dvignila roko nase. »Dokler nisem začela igrati tenisa, me ni udaril. Neznosno je postalo, ko smo se preselili v Avstralijo. Tedaj sem imela rosnih enajst let. Od takrat sem se morala navaditi na vse, od siromaštva do maltretiranja in rasizma. Bila sem v depresiji. Iskreno: resno sem razmišljala tudi o samomoru,« je priznala, da se je v nekem trenutku znašla v brezizhodnem položaju, iz katerega ni videla rešitve. Med kariero med drugimi športnicami, ki njene kalvarije niso poznale do podrobnosti, ni bila priljubljena. Danes, ko je njena trpka zgodba znana vsem, od športnih kolegov posluša zgolj besede spoštovanja in podpore. »Jelena je dokaz, da nikdar ne sodite nikogar, če ne poznate njegovega ozadja,« je dejal košarkar v ligi NBA Andrew Bogut, nekdanji nogometaš Robbie Slater pa jo je označil za nesporno junakinjo.

A kot da ji bridka zgodovina ne bi prizanašala, ji je telo po aktivni športne poti vrnilo, kar je med kariero skrivalo. Okvara ščitnice je povzročila, da ji je telesna teža nebrzdano poskočila, celo do 120 kilogramov, kar ji je dodatno kljuvalo že sicer povsem načeto samozavest. »Imela sem skoraj natančno dvojno težo kot med kariero. Izgubljanje odvečnih kilogramov je svojevrsten izziv. Ne gre zgolj za to, kaj pokaže tehtnica. Gre za moje zdravje in počutje, telesno in psihično. Želim v celoti spremeniti življenjski slog, saj se ne moreš dobro počutiti, če ješ čezmerno in nezdravo,« poudarja po tem, ko je v enem letu že izgubila 30 kilogramov, hkrati pa upa, da jih bo v prihodnje še dodatnih 30. »Ničesar nisem mogla ukreniti, ko sem se napihovala kot balon. To je bilo leto dni 'vzhajanja', zdaj je, po izjemnih psihičnih bitkah in z nujno potrpežljivostjo, bolje.«

In kakšen je danes njen odnos z očetom? »Odnos med nama ne obstaja. Poskušala sem se spraviti in pobotati z njim, toda to ni preprost proces. On je težek človek,« spregovori brez zadržkov. Resnici zre v oči in je ni več strah reči bobu bob: »Bila sem velik talent, vendar tega nisem znala unovčiti, vsaj ne v celoti. Konec koncev je na to najbolj vplival oče. Uničil mi je kariero in mi jo precej skrajšal.« Ob branju njene biografije zaledeni kri vsakomur, nikogar ne pusti ravnodušnega. No, ja, z eno izjemo – Damirja Dokića. Ko ga je sedma sila vendarle izbezala iz brloga in ga prosila za komentar zapisanega, je le pišmeuhovsko zamahnil z roko: »Pustite me, prosim, pri miru. Ne vem, kaj objavljate mediji, zato tudi nimam komentarja.« Spregovorili pa so sosedje iz Vrdnika in ga opisali kot odmaknjenega in nedružabnega. »Je pa nekoč kuhal odlično žganje,« je pripomnil eden od sokrajanov.

Vse, kar je oče zgradil na obronkih Fruške gore, je plačala ona. Od zverinskega očeta se je odselila že leta 2002, a ga je še naprej vzdrževala z 200.000 dolarji na mesec. Še prav posebno pa je Damirju počil film zaradi njenega poznejšega zasebnega življenja. »Takoj ko so srbski mediji objavili, da se družim s Tinom Bikićem, Hrvatom, se je oče pojavil na zaslonu mojega telefona. Nisem se javljala. V njegovih očeh je bilo to najhujše, kar sem lahko storila: verjetno bi mu bilo sprejemljiveje, če bi se spečala s teroristom kakor s Hrvatom, katolikom. Znorel je, češ da sem izdala družino, ga osramotila, češ da sem v postelji s sovražnikom, in me zmerjal s smrdljivo k*rbo. Kljub vsemu sem mu pošiljala denar v upanju, da me bo potem pustil pri miru.« Pa je ni. Do leta 2005. Ko je ona vendarle prekinila stike z njim. Njun današnji stik je njena avtobiografija, ki bo, nedvomno, toda na žalost, knjižna uspešnica.

Prijavi sovražni govor