Po še enem sanjskem letu Đoković že pri dvomestnem številu

New York – Ali je Roger Federer sposoben osvojiti še en naslov za veliki slam, je bilo eno glavnih vprašanj pred letošnjim OP ZDA ter še posebej pred finalom z Novakom Đokovićem. Po skoraj triinpolurnem zadnjem dejanju v Flushing Meadowsu bi rekli, da je, a tokrat se pač ni izšlo. Prvi igralec sveta ga je za svoj deseti veliki naslov ugnal s 6:4, 5:7, 6:4, 6:4.

Po senzacionalnem ženskem finalu je OP ZDA dočakalo še spektakularnega moškega, ki ga je še zadnjič zmotil dež (prihodnje leto bo nad osrednjim igriščem že pomična streha) in zamaknil predvideni začetek za tri ure in pol. A splačalo se je čakati, od prvega in drugega igralca sveta je teniška javnost pričakovala nov veliki obračun in to v prvem moškem finalu New Yorka, ki mu je sodila ženska (in Eva Asderaki-Moore je svoje delo opravila z odliko), tudi dobila. V že 42. medsebojnem dvoboju – zdaj 21:21 – seveda skrivnosti med finalistoma ni bilo, partija, v kateri sta Đoković in Federer navduševala z izjemnimi potezami in v kateri je bila kakšna več kot desetminutna igra prava bitka v bitki, pa bi se lahko razpletel tudi drugače. Torej z rekordno 18. zmago Švicarja.

A slednji je za to izpustil iz rok preprosto preveč priložnosti, ko je bilo najbolj potrebno, je Đoković pokazal, kako zelo dober obramben igralec je, ter rešil kar 19 od 23 žogic za break, kolikor si jih je priigral drugi nosilec. Pri čemer se je v veliko primerih Srb resda mojstrsko rešil, kar nekaj pa jih je bilo tudi takšnih, ki bi jih Federer »moral« izkoristiti, a jih ni, četudi je imel na svoji strani več kot 25.000 navijačev na tribunah štadiona Arthur Ashe. Neverjetno, v kakšnem »sovražnem« vzdušju je vzdržal Đoković, tudi za to klobuk dol, z izjemo njegovega štaba so bili na njegovi strani res le redki, prav veliko glasnejše podpore ne bi mogel Federer imeti niti na domačem turnirju …

»Imel sem svoje priložnosti, a jih nisem izkoristil, iz njih bi gotovo moral izvleči več, kot sem. Nikakor se ne bi smel znajti v takšnem zaostanku, kot sem se, ne, ne bi smelo biti 2:1 v nizih in 5:2 za Novaka,« se je dobro zavedal, kaj je zapravil, Federer, ki je bil seveda nad razpletom zelo razočaran, so pa bili zanj zadnji meseci precejšnja spodbuda. Od finala Wimbledona pa do finala OP ZDA ni izgubil niza, uvedel je neke nove smernice, to pa mu je dalo takšen zalet, da se je 34-letnik po porazu od gledalcev poslovil z določnimi besedami: »Vidimo se prihodnje leto!«

Đoković pa tako sezono na najvišji ravni končuje na izjemen način, na treh turnirjih za grand slam je zmagal, na enem igral v finalu (v Parizu ga je premagal Stan Wawrinka), njegovo število velikih naslovov pa je zdaj že dvomestno. V celotni teniški zgodovini je več zmag doseglo le šest igralcev, Federer (17), Pete Sampras in Rafael Nadal (po 14), Roy Emerson (12) ter Rod Laver in Björn Borg (po 11). Kar trije aktivni igralci so torej zmagali vsaj desetkrat, kar le govori o veličini zdajšnjega obdobja. »Počaščen sem, da sem se znašel v takšni družbi legend. Star sem 28 let, vedno sem skrbel tako za telo kot um. Nadaljeval bom takšen življenjski slog, upam, da mi bo takšen pristop prinesel dolgo kariero in prav tako še veliko lovorik,« se seveda ne namerava ustaviti Srb, ki si je tudi že zagotovil 1. mesto na lestvici ATP ob koncu leta; četrtič v zadnjih petih letih …

Drugič mu je uspelo v eni sezoni osvojiti kar tri turnirje za veliki slam, po sanjskem letu 2011. »Vsekakor je bilo težje to ponoviti kot doseči prvič. Letošnja sezona je izjemna, takoj za tisto iz leta 2011, zdaj pač bolj uživam, ker sem tudi mož in oče, izkušam torej še druge stvari. Sem bolj popoln igralec, telesno močnejši, psihično bolj izkušen in nepopustljiv,« je primerjal dve izjemni sezoni Đoković, ki je v šestem finalu OP ZDA prišel »šele« do drugega naslova, tega pa s prijateljem, filmskim igralcem Gerardom Butlerjem, kraljem Leonidasom iz filma 300 o bitki pri Termopilah, proslavil tudi s slavnim vzklikom: »To je Sparta!«