Tiskane izdaje
London – Resda se bodo čez 20 dni v Londonu začele olimpijske igre, a angleške metropole ta čas ne trese olimpijska mrzlica, ampak murraymanija, saj so Britanci po 74 letih le dočakali domačega finalista na Wimbledonu. Andyja Murraya zdaj od uresničenja sanj loči le še en tekmec, a ta ne bi mogel biti težavnejši. Namreč Roger Federer, ki lovi sedmi naslov.
Roger Federer je po dobrem letu dni spet v finalu turnirja za grand slam – po lanskem Roland Garrosu sta se štirikrat za veliki naslov pomerila Novak Đoković in Rafael Nadal –, v Wimbledonu pa prvič po sezoni 2009, ko je v izjemnem finalu ugnal Andyja Roddicka. In vrnitev v boj za lovoriko ne bi mogla biti slajša. Za številne že odpisani Švicar je v polfinalu na pokritem osrednjem igrišču precej zanesljivo (6:3, 3:6, 6:4, 6:3) ugnal branilca naslova Đokovića, pri čemer polfinale ni v ničemer spominjal na pariškega, v katerem je Federer kot po tekočem traku zapravljal priložnosti.
A tokrat je bil dvoboj vendarle na travi in Srb je bil tisti, ki si je privoščil nepričakovano veliko neizsiljenih napak, in to tudi v nekaterih odločilnih trenutkih dvoboja, nekaj celotnih iger je odigral precej pod svojo običajno ravnjo. Federer je tako narekoval ritem polfinalu, odlično serviral, zadel nekaj udarcev pod neverjetnimi koti, dobil večino pomembnih točk in na svojem najljubšem igrišču poravnal nekaj starih računov, kot denimo za lanski poraz na OP ZDA, potem ko je imel zmago že v rokah. »Vedno je prijeten občutek premagati igralca, kot je Novak, posebej ker je imel takšno lansko sezono. Letos sem odigral zares veliko dvobojev, mogoče celo največ na turneji in z zmagami sem si utrjeval samozavest, ob tem pa si seveda želel, da se mi bo to poplačalo v velikih dvobojih proti najboljšim igralcem. Zdaj se je,« je razpredal Federer, ki pa je bil daleč od evforije.
Razumljivo, njegovo delo še zdaleč ni končano, šampion takšnega kova pač razmišlja le o naslovu. V rekordnem osmem finalu se bo s sedmo lovoriko na 1. mestu večne lestvice skušal izenačiti s Petom Samprasom. Z zmago pa bi spet zasedel tudi vrh ATP, na katerem je bil doslej skupno že 285 tednov in ga od rekorderja – znova Samprasa – loči le en teden, kar pomeni, da bi se z velikim Američanom izenačil tudi v tej statistični rubriki in ga nato seveda tudi prehitel. »Ponosen sem na to, da imam priložnost izenačiti Samprasov rekord, a zdaj se želim zgolj osredotočiti na naslednji dvoboj,« je še dejal 16-kratni zmagovalec turnirjev za veliki slam in še pred razpletom drugega polfinala dodal, da bi se jutri rad pomeril z Murrayem, ker si vedno želi igrati z lokalnim junakom.
Ko se v enem polfinalu pomerita skupno zmagovalca 21 turnirjev za veliki slam, je zelo nenavadno, da njun dvoboj ni povsem v središču dogajanja tistega dne. A Federerju in Đokoviću se je na nek način zgodilo prav to, saj so Britanci komajda čakali, da se na osrednjem igrišču – in to celo ob odprti strehi – pojavita Murray in Jo-Wilfried Tsonga. V zraku je pač ves dan visel občutek, da ima domači adut tako lepo priložnost, kot je že dolgo ni imel in vprašanje, če jo bo sploh še kdaj. Poraz Rafaela Nadala v 2. kolu pač ni vsakdanja stvar in Murray je preprosto moral izkoristiti, kar se mu je ponujalo, 74 let, kolikor v Wimbledonu čakajo na domačega finalista, je res (pre)dolga doba.
Kot da ne bi nad njim visela visoka pričakovanja javnosti, je Murray odlično odprl polfinale, takoj prišel do breaka in v takšnem slogu odigral prva dva niza. V tretjem je pobudo prevzel Tsonga, najhujši boj pa se je razvnel v četrtem, v katerem je imel Francoz priložnost tudi, da dvoboj podaljša v petega (lani je Federerja premagal po zaostanku z 0:2), a je ni izkoristil, Škot pa se je nato le še rešil pred vedno neugodno podaljšano igro (6:3, 6:4, 3:6, 7:5) in veliko slavje se je lahko začelo. Prvi domači finalist po Bunnyju Austinu 1938 je tu, bo jutri še prvi domači zmagovalec po Fredu Perryju 1936?
»Nekoliko olajšanja, navdušenja, težko je opisati. Na koncu je bil dvoboj zelo izenačen in res sem presrečen, da sem v finalu,« je prve vtise strnil Murray. S Federerjem je doslej odigral 15 dvobojev, jih dobil osem, a Švicarju sta šli obe partiji na velikih slamih, za nameček obe v finalih. Tako leta 2008 na OP ZDA kot na OP Avstralije 2010 je zmagal brez izgubljenega niza.
