Presegla svoje najbolj nore sanje

Kitajko Li Na bo teniški svet močno pogrešal.

Objavljeno
22. september 2014 02.12
Saša Verčič
Saša Verčič
Ženska teniška turneja se ta teden prvič mudi v Wuhanu, rojstnem mestu najboljše kitajske in azijske teniške igralke v zgodovini Li Na. A slednje žal ne bo na igriščih, četudi je ravno 32-letnica zaslužna, da je turnir WTA na njenem »dvorišču«. Li Na je namreč v petek sporočila, da končuje kariero, s tem pa razžalostila teniški svet, saj je šlo za eno najbolj prijetnih oseb na turneji.

Wuhan je eden od petih turnirjev v koledarju WTA 2014 na Kitajskem, še več jih je v Aziji, kamor se letos (v Singapur) seli tudi sklepni masters in brez pretiravanja je za veliko tega zaslužna Li Na, kitajska revolucionarka na več področjih. Najprej se je osvobodila strogega režima v svoji domovini in šla po svoje z ekipo, ki jo je sama želela, s tem pa je dosegla tudi, da ji je pripadel večji del denarja, ki ga je zaslužila. Pred njeno ero tenis na Kitajskem ni bil pomembna panoga, z njenimi uspehi se je vse spremenilo. V državi z 1,4 milijarde prebivalcev je postala domače ime v takorekoč vsaki hiši, v teniškem svetu se je ob njenih uspehih vsem smejalo, saj se je odprlo novo območje neslutenih razsežnosti.

»V državi se zdaj s tenisom ukvarja 15 milijonov ljudi, 116 milijonov si je ogledalo njen finale Roland Garrosa. To je za tenis izjemnega pomena in to se nikdar ne bi zgodilo brez Li Na,« je Chris Evert zapisala v revijo Time, potem ko je Li Na osvojila Roland Garros 2011. Razcvetela se je zelo pozno, saj je tedaj štela že dobrih 29 let, a že pred tem je na novo pisala zgodovino kitajskega (azijskega) tenisa. Skorajda pred natančno desetimi leti, oktobra 2004, je svoji domovini v Guangzhouju priigrala prvo lovoriko WTA, je še vedno edina Kitajka, ki se je prebila med deseterico v svetovnem zaporedju, leta 2011 se je kot prva Azijka v Melbournu uvrstila v finale turnirja za veliki slam, nato v Parizu dosežek nadgradila z zmago, letos je osvojila še OP Avstralije in se povzpela vse do 2. mesta na svetu. To ji je doma prineslo status božanstva, Time jo je uvrstil med 100 najvplivnejših ljudi na svetu, več od nje med športnicami zasluži le Marija Šarapova … »Uspelo mi je na najvišji ravni v panogi, ki je bila pred nekaj leti na Kitajskem še v povojih. Kar sem dosegla zase, presega najbolj nore sanje. Kar sem dosegla za svojo domovino, pa je eden do dosežkov, na katere sem najbolj ponosna. Moj prispevek k priljubljenosti tenisa na Kitajskem je zame nekaj prav posebnega,« se dobro zaveda izjemnega vpliva Li Na, ki namerava odpreti teniško akademijo in še naprej skrbeti za rast te panoge v Aziji. Njenih igralskih dni pa je konec, težave s poškodbami obeh kolen so postale prehude.

»Zadovoljna sem s svojo kariero. Čutim, da je zdaj pravi čas za slovo. Ko sem se odločala, sem se vprašala: bom obžalovala, če se upokojim? Srce mi je reklo, da ne, ker sem doslej naredila vse, kar sem lahko,« je pojasnjevala na včerajšnji novinarski konferenci v Pekingu, na kateri ni jokala le ona, ampak tudi – novinarji. Ne gre namreč prezreti, da gre za eno najbolj priljubljenih igralk na turneji, o čemer pričajo tudi odzivi igralk, o katerih ne gre dvomiti, da so iskreni. »Kakšna izjemna oseba,« je dejala Ana Ivanović, Caroline Wozniacki jo je opisala kot eno najbolj prijaznih na turneji, Viktorija Azarenka in številne druge kot izjemno duhovito.

Li Na je bila namreč v teniškem svetu, znanem po premlevanju vedno enih in istih fraz, prava osvežitev, njena zabavna osebnost, tako zelo nenavadna za Kitajce, je še posebej prišla do izraza ob zmagovitih govorih, v katerih je gledalce nasmejala tudi s tem, ko je govorila o smrčanju moža … Njen letošnji nagovor na OP Avstralije je bil po prepričanju mnogih celo najbolj zabaven v teniški zgodovini. »Max, moj agent, hvala ti, ker sem zaradi tebe obogatela … Seveda, moj mož, zdaj si slaven na Kitajskem. Hvala ti za vse, da potuješ z mano, treniraš, mi pripravljaš napitke in loparje. Hvala ti, res si prijazen človek, hkrati pa si velik srečnež, da si našel mene,« je dejala v Melbournu – kot se je izkazalo kasneje – po svoji zadnji zmagi.