Je Južna Koreja varna država?

Kljub bližini Severne Koreje sta Seul in Pjongčang zelo varna kraja.

tor, 28.11.2017, 13:00

Do začetka zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu je ostalo še natanko 72 dni. V seriji člankov, ki jih objavljamo vsak teden, predstavljamo državo gostiteljico, njene običaje, specifičnosti, zgodovino in kulturo.

Več o pripravah na ZOI 2018 lahko preberete v našem spletnem dosjeju, športno višanje temperature pa lahko spremljate v naši tematski podkategoriji.

Številni Evropejci se bodo v prihajajočih tednih in mesecih spraševali, ali naj odpotujejo na zimsko olimpijado v Južno Korejo ali ne, eden izmed dejavnikov pri sprejemanju te odločitve pa bo tudi varnost. V medijih se skoraj vsak dan govori in piše o Korejskem polotoku kot najnevarnejšem kraju na svetu, toda moje izkušnje bivanja v Seulu in Pjongčangu so povsem nasprotne.

Človek se redkokje počuti tako varnega kot tam.

Razen ... ampak to bomo pustili za konec.

Južna Koreja je v vseh pogledih razvita država. To je četrta azijska in enajsta svetovna gospodarska sila z bruto družbenim proizvodom v višini skoraj 30.000 dolarjev na prebivalca. Ne glede na to, da povprečni Južni Korejec dela 41 ur na teden in da država po tej statistiki zaseda tretje mesto na svetu, je na ulicah desetmilijonskega Seula čutiti manj živčnosti kot v številnih drugih azijskih središčih.

Toda tudi Seul, tako kot večina azijskih metropol, živi skoraj 24 ur na dan. Trgovine se resda zapirajo ob devetih ali pol desetih zvečer, toda potem se vrvež preseli na slovite nočne tržnice, kjer se življenje nadaljuje globoko v noč za nepreglednimi vrstami stojnic, na katerih prodajajo raznorazno hrano, obleko, elektroniko, kozmetiko ... vse mogoče torej.

Neka blogerka je duhovito zapisala, da v Seulu obstaja ena res nevarna četrt, in to je Mjeongdong. Tam lahko namreč človek v vsega nekaj urah zapravi celo mesečno plačo. Tudi če se mu uspe upreti prvemu valu pisane ponudbe, se drugemu in tretjemu ne bo več. Ker pa se gneča nadaljuje vse do pete ure zjutraj, woni hitro odtekajo, tisoči wonov, stotisoči wonov. (Mimogrede, za en evro boste v menjalnicah dobili 1270 wonov.)


Nočni utrip Seula. Foto: Thomas Peter/Reuters

Seveda v nekaterih vodnikih opozarjajo turiste pred žeparji − kje pa jih ni?! −, toda redkokje se človek sredi noči počuti tako varnega kot v Seulu. Južna Koreja na splošno velja za eno najbolj varnih držav na svetu. Na seznamu, ki ga sestavlja Numbeo, globalna baza podatkov o prijavljenih kriminalnih dejanjih, se je Južna Koreja po varnosti uvrstila na 24. mesto, torej za Singapur, Avstrijo, Švico in Slovenijo, a hkrati pred Španijo, Kitajsko, Nemčijo in Veliko Britanijo ter daleč pred ZDA, ki so trenutno na 66. mestu tega seznama.

Kljub temu da je stopnja kriminala nizka, število umorov pa se giblje okoli 0,9 na sto tisoč prebivalcev na leto, Južno Korejo pogosto povezujejo s projiciranim občutkom nevarnosti, ki izhaja iz njene bližine Severni Koreji. Nacionalna združitev morda res ni najbolj varna tema, če se tujec znajde sredi trga Gvanghvamun v centru Seula, saj so tam pogosto neposredno drug ob drugem tisti, ki demonstrirajo za njo, in tisti, ki so ostro proti kakršni koli pomiritvi s Pjongjangom. Naj bodo politično levo ali desno orientirani, so Južni Korejci pogosto strastni nacionalisti, zato ni dobro izzivati njihovega nacionalnega ponosa na kakršen koli način.

Toda na drugi strani je prav nacionalni ponos za Južnega Korejca pogosto motiv, da tujcu stopi naproti in priskoči na pomoč, saj nikakor noče, da bi temu njegova država ostala v slabem spominu.


V Južni Koreji niso skrajno prijazne le maskote ZOI 2018, še zdaleč ne. Foto: Kim Hong-Ji/Reuters

In prav tukaj se skriva tisti »razen ...« z začetka zgodbe. Moderni Seul in romantični Pjongčang se zdita enako varna podnevi in ponoči, k čemur morda dodatno prispeva dejstvo, da je demilitarizirana cona pravzaprav zelo blizu. Tukaj se že zaradi same narave stvari ne sme dovoliti, da bi se kriminal resno razširil.

Toda ne glede na to, ali se znajdete sredi metropole ali nekje v hribih, se največja nevarnost skriva v tem, da morda ne boste vedeli, po kateri poti morate iti, in boste na ulici zaprosili za napotek naključnega mimoidočega. Južni Korejci so namreč tako prijazni, da tudi če se jim ne sanja, kje je kraj, ki ga iščete, ne bodo imeli srca, da bi priznali, da vam ne morejo pomagati, ampak vas bodo raje z najboljšimi nameni napotili kamor koli.

Večkrat se mi je zgodilo, da sem prepešačila kilometre, preden se mi je zazdelo, da bi morala preveriti, ali res hodim v pravi smeri. Potem pa se je vedno našel kdo, ki je natanko vedel, kje je iskani cilj, in me pospremil, vse dokler se ni iskana lokacija znašla v vidnem polju, tako da mi je lahko s prstom pokazal: »Tam! Tam je to, kar iščete!« In vsakič me je na koncu pospremil širok nasmeh, poln zadovoljstva. Kar se mene tiče, sem se z vsakim takšnim izlivom prijaznosti počutila bolj varno. Poleg tega da sem vedela, da bom spet prehodila nekaj kilometrov več, če bom na ulici za smer vprašala koga, ki ne ve, kam bi me usmeril. Toda v tem primeru so bili ogroženi predvsem moji podplati.

Prijavi sovražni govor