Tiskane izdaje
Peter Prevc je v soboto na letalnici v Oberstdorfu znova le za las zgrešil prvo posamično uvrstitev na zmagovalni oder v svetovnem pokalu, potem ko je še tretjič pristal na 4. mestu. Toda z njim je kljub vsemu potrdil, da je njegova forma v vzponu, kar je nadvse razveseljivo pred skorajšnjim nordijskim SP, ki ga bo od srede do 3. marca gostila dolina Fiemme.
Eurosportov komentator vam je podelil naziv nekronanega kralja Willingena, potem ko ste bili najboljši posameznik tamkajšnje ekipne preizkušnje, posamične pa zaradi premočnega vetra niso spravili pod streho. Ali ste bili zaradi tega zelo razočarani?
Lagal bi, če bi rekel, da nisem obžaloval odpovedi, potem ko sem v obeh serijah moštvene tekme skočil najdlje in imel v seštevku največ točk. Škoda, toda takrat je enostavno preveč pihalo, zato se preizkušnje ni dalo izpeljati.
Na veliki napravi Mühlenkopfschanze, na kateri ste se lani izkazali s četrtim mestom, se očitno počutite kot doma, kajne?
Na njej res vedno znova hitro ujamem pravi ritem, všeč pa mi je, ker je velika.
Da so vam pri Elanu odsvetovali nastop na ekshibicijski preizkušnji na 35-metrski skakalnici v Willingenu, pa vam verjetno ni žal?
Ne, sploh po tistem, ko sem videl grd padec Kanadčana MacKenzieja Boyda Clowesa in se znova prepričal, kako hitro se lahko zgodi kakšna neumnost. Se vidi, da ima Elanov serviser Aljoša Branc že dosti izkušenj, zato sem mu tudi v tem primeru dal prav.
Z Elanom tudi sicer dobro sodelujete, mar ne?
Da, imajo odličen servis, za nameček me znajo opazovati, mi svetovati in pripraviti prav takšne smuči, kakršne si želim imeti.
Katere skakalnice imate sicer še posebej v čislih?
Letalnica v Oberstdorfu je zagotovo med mojimi najbolj priljubljenimi, ker prvi del na njej letiš dokaj nizko, nato pa te – če seveda dobro odskočiš – proti koncu kar dvigne. Všeč mi je tudi skakalnica v Innsbrucku, pa tista v Kuusamu, prav posebna je seveda še planiška velikanka, ki je med vsemi najstrašnejša. Pozitiven pridih ji dajo kajpak tudi številni domači navijači, ki vedno znova v dolini pod Poncami pričarajo čudovito ozračje.
Z letalnico Heinija Klopferja ste očitno hitro poravnali račune. Kaj vam je rojilo po glavi pred prvim poletom na njej po lanskem padcu pri 225,5 metra, pri katerem ste si poškodovali levo ramo?
Moram priznati, da me je bilo res malo strah; najbrž me je bolj kot običajno pri srcu stiskalo tudi zato, ker so bile razmere podobne kot pred letom dni. Ko pa sem se enkrat odrinil s štartne klopi, sem v hipu pozabil na vse skupaj in spet je bilo vse po starem.
Ali se še kdaj spopadate s takšnim strahom?
Zagotovo v Planici. Vendar pa je lahko strah tudi koristen, saj se lahko po njegovi zaslugi še bolje osredotočiš in pripraviš za nastop.
Kaj pa drugače v življenju?
Neudobno se počutim v manjših zaprtih prostorih, zato se jim – če se le da – izognem.
Anette Sagen nam je pred leti zatrdila, da je ni strah skakalnic, se pa boji kač in pajkov.
Ne, sam se ne bojim živali.
Imate kakšno?
Doma imamo psa, želvo, pa kakšen pajek se tudi najde.
Imate radi živali?
Da, še posebej psa – bavarskega barvarja Ega, s katerim grem rad na sprehod, da se malo pogovorim sam s seboj in od njega dobim kakšno strokovno mnenje.
Pa se vrniva k športu in lanskemu padcu v Oberstdorfu. Ali še čutite kakšne posledice?
Če ramo dalj časa obremenjujem, tako da na njej nosim kakšno torbo, me začne malo boleti, drugače ne. Na srečo so mi jo dobro pozdravili.
Ali vas je trener Goran Janus v petek res poslal na ogled »proge« na letalnici Heinija Klopferja?
Da, nama z Jurijem Tepešem je rekel, naj si dobro ogledava spodnji radius, da ne bi imela spet kakšnih težav po dolgih poletih.
Pred vrati je svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. S kakšnimi pričakovanji boste odpotovali v dolino Fiemme?
Če sem iskren, o tem svetovnem prvenstvu še nisem dosti razmišljal, ker smo imeli doslej kar natrpan urnik in za konec še dokaj zahtevno nalogo v Oberstdorfu. Ker pa skakalnici v Predazzu dobro poznam in se mi povrhu forma dviguje, menim, da lahko tam pričakujem dobre rezultate.
S čim bi bili zadovoljni oziroma nezadovoljni?
Uvrstitvi v deseterico sta po mojem kar realen cilj, z vsem, kar bi bilo slabše od 15. mesta, pa bi bil zelo nezadovoljen. Upam si napovedati, da bom izboljšal 17. in 25. mesto s prejšnjega svetovnega prvenstva leta 2011 v Oslu, ki ga – kar zadeva moje skakanje – nisem ohranil v najlepšem spominu.
Na moštveni tekmi pa ste se pred dvema letoma veselili bronaste kolajne.
Treba jo bo vsaj ubraniti, kar pa – čeprav smo dobro pripravljeni – ne bo preprosto. Ob nas so namreč tudi Avstrijci, Norvežani, Nemci in Poljaki sposobni skočiti na vrh in v skokih, ki so nadvse nepredvidljivi, se lahko hitro kaj obrne. Toda mi se bomo zagotovo potrudili in verjamem, da lahko znova posežemo po odličju.
Uspehi, ki jih nizate v zadnjem obdobju, so plod trdega dela in odličnega vzdušja, ki vlada v reprezentanci, kajne?
Zares se izvrstno razumemo. Kadar nekomu ne gre, ga drugi potegnejo naprej in tako skupaj rastemo. To je verjetno tisto, kar nas loči od drugih, pa nočem trditi, da v preostalih ekipah ni dobrega ozračja, le pri nas to za zdaj deluje najbolje.
Kako sta vam všeč napravi v Predazzu?
Sploh manjša se mi zelo dopade, medtem ko na večji običajno potrebujem kakšen skok več, da se povsem prilagodim nanjo.
Menite, da imate potemtakem več možnosti za vidnejši dosežek na srednji skakalnici?
Ocenjujem, da imam na obeh približno enake možnosti.
Kakšno pa je vaše mnenje o tekmi mešanih ekip, ki bo prvič na sporedu svetovnih prvenstev?
Za zdaj ji še nisem posvečal prav veliko pozornosti. Če pa se bom uvrstil v ekipo, bom zagotovo dal vse od sebe in ne dvomim, da lahko Slovenija poseže zelo visoko. Navsezadnje tudi naša dekleta skačejo zelo dobro, že od začetka sezone se jih namreč po šest uvršča med najboljšo dvajseterico, od tega dve do desetega mesta.
Kako bi ocenili svoje nastope v tej zimi, če bi zdaj potegnili črto?
Če bi se izrazil v številkah, bi bil približno 60-odstotno zadovoljen. Toliko skokov je bilo zelo dobrih, preostalih 40 % je bila katastrofa.
V Oberstdorfu se vam je vnovič skozi prste izmuznila prva posamična uvrstitev na zmagovalni oder v svetovnem pokalu.
To je bilo od vseh treh četrtih mest, kar sem jih doslej dosegel, najbolj nehvaležno.
Pa vendarle: zdi se, da je le še vprašanje časa, kdaj boste tudi sami med najboljšimi tremi.
To vprašanje se že predolgo postavlja. Toda z glavo skozi zid ne gre, rezultata se v tej konkurenci ne da izsiliti. Ko se bodo pokrili vsi dejavniki in bom v pravem trenutku na pravem mestu, bom tudi sam na zmagovalnem odru.
V zadnjem obdobju radi kažete svoje mišice. Mar hočete z njimi tekmecem nagnati strah v kosti?
Ne, to nima nič s tem, da bi rad prestrašil tekmece. Začelo se je med novoletno turnejo, ko sem na eni od tekem v dvoboju na izločanje premagal nasprotnika in z mišicami pokazal, da sem pač močnejši. Potem je to nekako prešlo v navado in se utrdilo v Harrachovu, kjer so me pričakale smuči z napisom Peter Prevc »Mišica«.
Katere so vaše prednosti in pomanjkljivosti?
Med mojimi največjimi prednostmi je zagotovo ta, da skušam biti perfekcionist. Četudi dosežem zelo dober rezultat, še nisem zadovoljen, če skoka nista najboljša. Dobro je po mojem tudi to, da se zaradi svojih napak ne živciram preveč in hitro prebolim prvo razočaranje. Kar zadeva pa slabosti, se trenutno ne spomnim nobene.
Kako ste doživeli sredino zmago Jake Hvale v Klingenthalu?
Sprva zelo živčno, sploh ker je z odskočne mize priletel zelo nizko, po njegovem doskoku, po katerem sem že vedel, da bo dovolj za prvo mesto, pa zelo veselo.
Zanimivo, da ste leto mlajšega reprezentančnega kolega iz SSK Ponikve napovedali kot glavnega kandidata za končno zmagoslavje na novoletni turneji.
Res je.
Koga pa bi kot udarnega favorita izpostavili pred svetovnim prvenstvom v dolini Fiemme?
Uf, to je pa težko vprašanje. Mogoče bi spet stavil na Jako.
Kaj pa na sebe?
Ne, sebe pa še ne upam vpletati med favorite.
Bi se strinjali, da ste eden od tihih favoritov?
No, reciva takole.
Hvala ne skriva, da je goreč navijač Barcelone in Lionela Messija. Tudi vi spremljate druge športe?
Moram reči, da jih ne spremljam več toliko kot včasih, ker imam zdaj že sam s sabo dovolj opravka. Občasno – zlasti med evropskim in svetovnim prvenstvom – še pogledam kakšno nogometno tekmo, nisem pa strasten navijač. Če pa bi se že moral odločiti, bi se prav tako kot Jaka za Barcelono in Messija, ki je res pravi nogometni mojster.
Vaša družina letos že ima eno kolajno z velikega tekmovanja, saj je brat Cene prispeval viden delež k moštveni zlati lovoriki slovenskih skakalcev na MSP v Libercu.
Da, eno že imamo, mogoče še kakšna pride. Drugače pa sem Cenetu čestital, prav veliko pa po tistem še nisva govorila, saj se najina urnika močno križata. Vidiva oziroma doma sva hkrati pravzaprav le takrat, kadar spiva.
